330
V konkretnem primeru je v nasprotju z zakonom ugotovljena višina davčne osnove. Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-190/15-10 z dne 5. 5. 2016 razveljavilo drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki je določal, da se vrednost podedovanega premoženja in s tem osnova za davek pri nepremičninah izračuna na podlagi posplošene tržne vrednosti, ugotovljene po zakonu, ki ureja množično vrednotenje nepremičnin. Ker v zadevi ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča RS še ni bilo pravnomočno odločeno, razveljavitev drugega odstavka 5. člena ZDDD učinkuje tudi v konkretnem primeru. To pa v obravnavani zadevi pomeni, da pri ugotavljanju višine davčne osnove zakon (ZDDD) ni bil uporabljen pravilno.
311
5. člen Konvencije o pogodbi za mednarodni cestni prevoz blaga določa, da se CMR sestavi ob dobavi blaga v treh izvirnikih, ki jih podpišeta pošiljatelj in prevoznik. Prvi izvod dobi pošiljatelj, drugi spremlja blago, tretjega pa obdrži prevoznik. Če bi tožnik dejansko ob dobavi obravnavanega blaga sestavil predmetni CMR, ki ga je predložil kasneje davčnemu organu, bi navedeno moralo izhajati tudi iz poslovnih knjig tožnika. Predložena prevozna listina - CMR o dobavi predmetnega blaga ne vsebuje verodostojnih podatkov o dobavi blaga po računih, na podlagi katerih je tožnik uveljavljal oprostitev obračuna DDV.
Da bi tožnik vsaj moral vedeti, da z obravnavanem poslom sodeluje pri zlorabi davčnega sistema izhaja iz načina plačila kupnine za predmetni vozili, iz neskladnih navedb tožnika glede hrvaških registrskih tablic za predmetni vozili ter podatkov glede registrskih tablic, ki izhajajo iz predmetnega CMR, iz navedb različnih datumov izročitve blaga....
746
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavani primer pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
31
Pravilno je stališče toženke, da je rok, določen v 331. členu v povezavi z določbo 326. člena ZDavP-2 materialen in s tem prekluziven, zaradi česar ima zamuda navedenega roka za posledico izgubo pravice. Gre za rok, v katerem lahko stranka (davčni zavezanec) uveljavlja (zakonsko) določeno upravičenje in ga ni mogoče podaljšati. Po preteku tega, zakonsko določenega roka pravica do uveljavljanja upravičenja, ki jo daje zakon, ugasne. Za primere samoprijave davčni zakon načina uveljavljanja odloga ugotavljanja davčne obveznosti ter roka za priglasitev ne ureja drugače, kar pomeni, da velja citirana zakonska ureditev tudi za odločanje v konkretnem primeru.
963
Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.
Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec...
316
V obravnavanem primeru cilj odsvojitve poslovnega deleža (izguba vseh upravičenj iz prodanega deleža v zameno za kupnino) ni bil dosežen, saj A.A. družbo še naprej v celoti lastniško in upravljavsko obvladuje; edini motiv pa je bil prihranek pri davku, saj je obdavčitev kapitalskih dobičkov davčno ugodnejša od obdavčitve dividend. Zato se sporna pridobitev lastnega poslovnega deleža spregleda in se po ekonomski vsebini obravnava kot prikrito izplačilo dobička, kar se obdavči kot dividenda.
104
Tožnik nima nobenega dokazila o tem, da se je pot v Italijo resnično zgodila, prav tako nima nobenega dokazila o prevozu stroja iz Italije v Slovenijo in tudi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin v zvezi s tem nakupom. Tožnik v postopku DIN in tudi v upravnem sporu, poleg računa, dobavnice in potrdila o plačilu ter lastnega zaslišanja, ni predlagal drugih dokazil o obstoju dogodka nakupa in prevzema rabljenega stroja, kar, po oceni sodišča, izkustveno ni logično, v kolikor bi se sporni poslovni dogodek resnično zgodil tako, kot to zatrjuje tožnik. Ta tožnikova neprepričljivost v pojasnjevanju okoliščin v zvezi z nakupom, ki jih sicer tožnik zatrjuje, in ne zgolj pomanjkanje listin, je bila za sodišče odločilni razlog za dokazni zaključek neobstoja sporne dobave.
369
Po drugem odstavku 111. člena ZDavP-2 davčni organ zavaruje izpolnitev davčne obveznosti pred izdajo odločbe, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Pri tem lahko davčni organ bodisi zahteva predložitev ustreznega instrumenta zavarovanja bodisi zavezancu za davek z začasnim sklepom za zavarovanje omeji ali prepove razpolaganje z določenim premoženjem. Med drugim lahko v skladu z 2. točko prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 dolžniku zavezanca za davek prepove izplačilo terjatve, ki jo ima zavezanec za davek do njega ter zavezancu za davek prepove, sprejeti poplačilo terjatve, kot je bilo to z izpodbijanim sklepom storjeno v konkretnem primeru.
78
V tožnikovem primeru je prišlo do prepozne izdaje odločbe o odmeri, za ta primer pa je tožnik imel na voljo redno pravno sredstvo, s katerim bi lahko dosegel izdajo odločbe. Tako njegov pravni položaj ni bil odvisen od ažurnosti delovanja upravnih organov, temveč od tožnikove lastne odločitve, ali se bo poslužil pravnega sredstva po četrtem odstavku 222. člena ZUP ali ne.
112
Iz besedila 77. člena ZDavP-2 izhaja, da nelistinski dokazi (kot je npr. zaslišanje prič) niso izključeni, zakonska dikcija, da se trditve „praviloma“ dokazuje s tam naštetimi listinskimi dokazi, pa zgolj izraža usmeritev zakonodajalca v učinkovitost postopanja v davčnem postopku, saj je dokazovanje z listinami po naravi stvari lažje in hitrejše. Davčni organ je v postopku pridobil pisne izjave zaposlenih delavcev pri tožniku. Tudi po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru navedenih izjav procesno za zaslišanje prič in ne za pridobivanje podatkov v smislu 41. člena ZDavP-2, ki se nanj sklicuje davčni organ, pri katerem tožnik ni sodeloval. Zato so utemelji tožbeni razlogi, da je s tem kršeno načelo zaslišanja stranke.