28
Iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnica s pogodbo o neodplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 26. 3. 2018, sklenjeno v obliki notarskega zapisa, na svojega moža neodplačno prenesla 100 % poslovni delež v družbi A., d. o. o. Iz pogodbe ni razvidno, da bi bil poslovni delež, ki je predmet pogodbe, skupno premoženje obeh pogodbenih strank. Pravilno je stališče toženke, da navedeni pravni posel z davčnega vidika pomeni odsvojitev kapitala v smislu 94. člena ZDoh-2.
881
V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga za obračun davčnega odtegljaja in vprašanje uveljavljanja dejanskih stroškov. Dejstvo, da je bil dohodek izplačan tuji pravni osebi, izdajateljici računa, ne dokazuje, da dohodek ne pripada nastopajočemu izvajalcu. Ko je izplačilo opravljeno agenciji, ki je po sklenjeni pogodbi v razmerju do tožnice nastopala kot posrednik oziroma zastopnik nastopajočih glasbenikov, gre za dohodek fizičnih oseb – nastopajočih izvajalcev in ne za dohodek od storitev nastopajočih izvajalcev, ki pripada drugi (tuji pravni) osebi. Tožnici je tako kot izplačevalki dohodkov in plačniku davka utemeljeno naloženo plačilo davčnega odtegljaja. Na podlagi določb ZDoh-2 (5. člen in drugi odstavek 68. člena) se namreč dohodek, izplačan tujemu nastopajočemu izvajalcu preko agenta, obdavči enako kot neposredno plačilo izvajalcu. Davčni odtegljaj se izračuna, odteguje in plačuje od posameznega plačila, zmanjšanega za 25 %...
111
Po vpogledu v tožnikove pogodbe, sklenjene s tujimi družbami, sodišče ugotavlja, da gre za tipske pogodbe z enako vsebino, ki se razlikujejo le po generalijah, pri tem pa, čeprav se s pogodbo potrjuje prejem vozil, ni razvidno, kdo poimensko je njihov prevzemnik, kakšno je stanje kilometrov in goriva. Tožnik po neprerekanih ugotovitvah o tem tudi ni vodil evidence niti dokumentacije o vračilu vozil, prav tako pa strankam ni zaračunaval nadaljnjih kilometrov, goriva. Glede na navedeno po presoji sodišča tožnik ni dokazal, da bi on in omenjene tuje družbe imeli resen namen prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina teh pogodb, temveč so bile le-te sklenjene le z namenom v zunanjem svetu prikazati, da med njimi učinkuje pogodba s takšno vsebino.
838
Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki predvideva, da so po tem, ko je že bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe ne izkaže. Če pa se ni strinjal s samim sklepom o izvršbi, pa bi moral podati pritožbo zoper navedeni sklep. Institut ustavitve davčne izvršbe namreč ni namenjen temu, da bi se pravna sredstva podvajala, enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe.
19
Iz obrazložitve ne izhaja, katere kriterije je pri določitvi vrednosti nepremičnin upošteval davčni organ, kljub temu da navaja, da je vrednost stavbe odvisna od koristne površine, kvalitete gradnje, starosti in drugih elementov, pri čemer navedenih meril ne aplicira na tožnikove nepremičnine.
Odgovor na tožbo je namenjen zgolj izjasnitvi toženke o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki jih je sprejela in obrazložila v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti izpodbijane odločbe.
247
Presoja nedovoljenega davčnega izogibanja vselej temelji na ugotovitvi, da je davčni zavezanec skupaj z drugimi osebami oblikoval pravna razmerja brez pravega poslovnega namena, s ciljem, da bi vzpostavil posebne okoliščine, ki bi vodile do drugačnega obdavčenja od tistega, ki bi nastopilo ob običajnem sklepanju oziroma izvajanju pravnih poslov med razumnimi subjekti. Gre torej za oblikovanje vsebinsko praznega pravnega konstrukta, ki vodi do uporabe drugega davčnega predpisa od tistega, ki bi bil ob odsotnosti takega konstrukta uporabljen za obdavčenje. Do nedovoljenega davčnega izogibanja torej ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla dejansko tudi nastanejo.
27
Tožnik ima prav, ko navaja, da dobiček iz poslovanja ni namenjen poplačilu obveznosti, v konkretnem primeru poplačilu terjatev, ki jih ima tožnik do družbe, in da zato poslovanje družbe z izgubo še ne pomeni, da terjatve ne bodo poplačane. To, da terjatve ne bodo poplačane iz dobička, sicer na načelni ravni drži, je pa poslovanje z izgubo tudi po presoji sodišča vsaj okoliščina oziroma takšen indic, ki kaže na težave pri poslovanju omenjene družbe in s tem na verjetnost, da za poplačilo terjatev ne bo dovolj sredstev oziroma premoženja, in da zato terjatve ne bodo poplačane. Več od verjetnosti pa se po presoji sodišča, ob dejstvu ugotavljanja pričakovane in s tem verjetne davčne obveznosti, tudi v pogledu ostalih okoliščin, ki utemeljujejo odrejeno zavarovanje, ne zahteva.
252
Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov zanje je davčni organ res zapisal, da te ugotovitve izhajajo iz davčnega inšpekcijskega nadzora, ki se je vodil pri družbi A. Vendar pa so vsa relevantna dejstva in dokazi po presoji sodišča natančno in konkretno za obravnavani primer popisani v sami obrazložitvi izpodbijane odločbe, brez da bi šlo za kakršnokoli krajšanje, sumarno navajanje ali zgolj sklicevanje na nekonkretizirane ugotovitve iz postopka pri pravni osebi. Zato tožbeni ugovor, da se zoper izpodbijano odločbo ni mogel ustrezno pritožiti, ker ta nima vsebinskih razlogov, po presoji sodišča ne drži.
317
Iz drugega odstavka 9. člena ZDDD izhaja izenačitev obravnave dedičev prvega dednega reda in pastorka. Medtem ko prvi kot zapustnikovi potomci dedujejo že na podlagi zakona, pastorki dedujejo samo na podlagi oporoke, saj jih ZD ne predvideva kot zakonite dediče. Dedujejo torej le po zapustnikovi volji, ki jo izrazi s sestavo oporoke, kar pomeni, da je zakonodajalec pri davčni oprostitvi pastorka tej okoliščini dal odločilno težo enako, kot jo ima zakon pri dedičih prvega dednega reda. Na okoliščini oporočnega dedovanja je tako vzpostavljena domneva, da je pastorek (dedič) zapustniku to, kar so (ali bi bili, če bi jih imel) že po samem zakonu zanj njegovi potomci.
171
Pri navajanju ugotovljenih dejstev in dokazov se je organ prve stopnje skliceval na ugotovitve DIN, ki se je vodil pri družbi A., vendar pa je drugostopenjski organ to pomanjkljivost obrazložitve popravil in v svoji obrazložitvi navedel vse za to zadevo relevantne okoliščine. Tako so vsa relevantna dejstva in dokazi natančno in konkretno za obravnavani primer navedeni v obrazložitvi toženke in ne gre za zgolj sklicevanje na nekonkretizirane ugotovitve iz postopka pri pravni osebi. Zato ne gre za kršitev osnovnih pravil postopka in načela enakosti, kot meni tožnik, ko navaja, da ni mogel vložiti učinkovitega pravnega sredstva.