416
Glede na določbe petega, zlasti pa šestega odstavka 68. člena ZDavP-2, je v primeru, če davčni organ ugotovi premoženje neznanega izvora, dokazno breme na davčnem zavezancu. Davčni zavezanec je tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki in dokazili, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 336/2013). Ker je določen vir prirasta premoženja in porabe tožnika ostal deloma nepojasnjen, se ugotovljena razlika utemeljeno obdavči na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2.
Za oceno verjetne davčne osnove je davčni organ uporabil indirektno metodo neto vrednosti premoženja. Pri indirektni metodi neto vrednosti premoženja je pomembna zgolj neto vrednost premoženja na začetku obravnavanega obdobja (vrednost premoženja zmanjšana za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja) in na koncu tega obdobja....
449
Davčni organ in toženka glede navideznosti poslov (kot enega od materialnopravnih razlogov) ne podata konkretnih razlogov, ki bi jih sodišče glede na konkretne tožbene ugovore, kjer tožnik zatrjuje, da so pogodbe veljavno sklenjene in da je bila to resnično volja pogodbenih strank, moglo preizkusiti. Davčni organ ne pojasni, katera dejstva glede navideznosti poslov so relevantna ter jih ne poveže v smiselno celoto, iz katere bi izhajal zaključek o navideznosti predmetnih pogodb (po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2), ki se pri obdavčitvi ne upoštevajo. Glede navideznosti predmetnih pogodb sodišče ne more preizkusiti dokazne ocene davčnega organa glede ekonomske vsebine poslov, na podlagi katerih dejstev in okoliščin, naj bi stranki predmetnih pogodb ne imeli resnega namena prevzeti obveznosti in pridobiti pravice, ki so vsebina predmetnih pravnih poslov in da je bil njun namen zgolj zunanjemu svetu prikazati, da med njima učinkujeta predmetni pogodbi s tako vsebino,...
888
V postopku preiskave je bilo ugotovljeno, da je družba A. d.o.o. neplačujoči gospodarski subjekt v smislu 2. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1925/2004. Pri tem pa ni bilo ugotovljeno samo, da družba A. d.o.o. ni odvedla obračunanega DDV v proračun, temveč so bile ugotovljene tudi številne druge okoliščine, iz katerih izhaja, da omenjena družba tožeči stranki ni opravila in tudi ni mogla opraviti dobave blaga po izstavljenih računih. Ugotavlja se namreč, da za to ni imela nobenih možnosti in nobenih sredstev ter da se v zvezi z dobavo blaga tudi ni posluževala nobenih drugih dobaviteljev. Vse, kar je bilo pri družbi A. d.o.o. storjeno v zvezi z obravnavanim poslom, so bili izdani računi ter dvigi denarja s transakcijskega računa. Kar pa je po presoji sodišča, drugače kot meni tožena stranka, odločilnega pomena, saj že opisano dogajanje samo po sebi, brez dodatnih preverjanj pri tožeči stranki, pove, da so bili izdani računi fiktivni in da blago tožeči stranki...
367
Tožnik ni dokazal, da so bili računi, ki jih je družbi izdal v mesecu decembru 2011, plačani pred izdajo računov. Kdaj so bili računi plačani, tožnik konkretno ne navede. Ob nesporni ugotovitvi, da je bil tožnik v letu 2011 dolžan oddajati trimesečne obračune DDV pa bi na odločitev lahko vplivalo le ugotovljeno plačilo pred oktobrom 2011, ki na podlagi predloženih in uradoma pridobljenih podatkov v postopku ni bilo ugotovljeno. Ob takšnem dejanskem stanju ni mogoče slediti tožbeni navedbi, da je obveznost obračuna DDV nastala na dan prejema plačila (tedanji tretji odstavek 33. člena ZDDV-1) in z njo povezanemu ugovoru zastaranja pravice do odmere DDV po prvem odstavku 125. člena ZDavP-2.
869
Tožnik je uveljavljal stroške za delo v tujini in posebno osebno olajšavo za čezmejne delovne migrante šele v samoprijavi, kar pa je po preteku roka za predložitev napovedi. Ker je to storil prepozno, je zamudil rok, ki je materialni, prekluzivni in ga ni mogoče podaljševati. Zamuda tega roka ima za posledico izgubo pravice. Pravica do davčnih ugodnosti preneha s potekom roka za vložitev davčne napovedi za odmero dohodnine.
32
Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z opredelitvijo tožnice kot zavezanke za dohodnino od dohodka iz oddajanja premoženja v najem pravilno oprl na določbo drugega odstavka 12. člena ZDavP-2, ki opredeljuje, da se kot zavezanec za davek šteje tudi skrbnik premoženja davčnega zavezanca oziroma plačnika davka. Po presoji sodišča je napačno tožničino stališče, da v konkretnem primeru ni zavezanka za davek.
446
Velikost poslovnega deleža v smislu ZGD-1 ni enaka ekonomski vrednosti tega deleža, ki je bistvena za opredelitev dohodka davčnega zavezanca v smislu ZDoh-2. V poslovni delež kot skupek korporacijskih pravic spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili kapitala, tako da tudi te sodijo v pojem kapitala, kot ga opredeljuje 93. člen ZDoh-2. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček v delež v gospodarski družbi po 2. točki 93. člena ZDoh-2 spadajo tudi pravice in obveznosti družbenika v zvezi z naknadnimi vplačili. Za namen odmere davka na kapitalski dobiček je zato v vrednost kapitala ob pridobitvi po 98. členu ZDoh-2 treba šteti ne le pogodbeno vrednost kapitala ob vplačilu osnovnega vložka, ampak tudi pogodbeno vrednost naknadnih vplačil.
121
Tožnica je o možnosti ugotavljanja davčne osnove z upoštevanjem normiranih odhodkov začela razmišljati šele leta 2020, davčni nadzor pa se je nanašal na leta 2016-2018, po zakonskih predpisih (rvi odstavek 308. in drugi odstavek 297. člena Zakona o davčnem postopku) procesnopravnega pogoja priglasitve ni več mogoče opraviti pravočasno.
Tožnici ni bila lastnica tega stanovanja, zaradi česar tudi ne more uveljavljati amortizacije iz tega naslova, saj ne gre za njeno sredstvo.
Tožnici so bili potni stroški delno priznani. Kaj konkretno naj bi bilo pri tem narobe, tožnica v tožbi ne pojasni. Prav tako tožnica dejansko niti ne pojasni, kateri stroški točno naj bi bili nedokazljivi oz. glede katerih stroškov naj ne bi mogla pribaviti dokazov. Zato tudi te tožbene navedbe ostajajo nekonkretizirane.
473
V 159. členu ZDavP-2 so taksativno našteti denarni prejemki, ki so absolutno izvzeti iz izvršbe. Pri določanju dolžnikovih denarnih prejemkov, ki so izvzeti iz izvršbe, se izhaja predvsem iz načela zaščite dolžnika, saj gre za denarne prejemke, ki jih dolžnik potrebuje za zadovoljevanje svojih osnovnih življenjskih potreb. Na ta način se varuje načelo socialne države in eksistenca dolžnika. Med naštetimi denarnimi prejemki je mogoče med drugim najti prejemke iz naslova zakonite preživnine in odškodnine za izgubljeno preživnino zaradi smrti tistega, ki jo je dajal, in prejemke iz naslova odškodnine zaradi telesne poškodbe po predpisih o invalidskem zavarovanju, ni pa med njimi mogoče najti odškodnine za nepremoženjsko škodo.
489
V zadevi so podane številne objektivne okoliščine - indici, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo davčno goljufijo in je takšne posle zavestno sklepal ter svojo pravo voljo davčnemu organu zavestno prikril.