825
UPRS sodba I U 1971/2014
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.
32
Iz spisov jasno sledi, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo kot v zadevi št. DT 4210-4842/2018, na katero s sklicuje tožeča stranka, temveč da gre za dva, med seboj ločena oziroma samostojna postopka. V zadevi, na katero se tožnica sklicuje, gre namreč za odmero letne dohodnine, medtem ko gre v konkretnem primeru za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in je torej vrsta davka in s tem predmet odločanja v navedenih zadevah različen.
Na ničnost posla in fiktivnost računa se je po neprerekanih navedbah tožene stranke začela sklicevati šele v davčnem postopku, ko je ugotovila, da ji grozi davčna obveznost. Takšno ravnanje tožnice pa je po presoji sodišča v opreki z načelom vestnosti in poštenja, ki zavezuje stranke postopka, in ki zato ne more biti deležno sodnega varstva. Stranka namreč s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si...
763
UPRS sodba I U 1984/2013
V obravnavanem primeru je sporen izračun primerljive tržne cene za leto 2007 oziroma izračun dodatka na stroške, ki ga je naredil davčni organ, in s tem višina davčno priznanih odhodkov tožnice. Po Pravilniku o transfernih cenah, ki je veljal v času inšpiciranja in tudi še ob izdaji izpodbijane odločbe, se v primeru, ko se ugotovi in uporabi interkvartilni razpon, primerljiva tržna cena ugotovi kot mediana interkvartilnega razpona primerljivih tržnih cen. S tem, ko je kot primerljivo tržno ceno davčni organ v konkretnem primeru uporabil mediano, je torej ravnal skladno s Pravilnikom, ki druge oziroma drugačne možnosti ni dopuščal. Ker gre za davčni predpis, čeprav podzakonski, je njegove določbe šteti za obvezne (kogentne), kar pomeni, da je davčni organ na določbe Pravilnika vezan. Nasprotno Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave nimajo takšne (obvezne) veljave. Gre za dokument, ki se osredotoča na glavna načelna...
864
Tožniku so bile z odločbo z dne 8. 11. 2010 obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za stanovanjske namene v celoti odpisane. Zakaj odločba, s katero tožnik glede na dodatno obrazložitev pritožbenega organa o zapadlih obveznosti, ki so se pokrivale s tožnikovimi plačili, šele v upravnem sporu dokazuje odpis obveznosti in utemeljuje ugovor, da do poplačila starejših obveznosti ni moglo priti, v knjigovodski evidenci za tožnika na dan 25. 2. 2014 in pri izpodbijani odločitvi ni upoštevana, pritožbeni organ, ob ugotovljenih poplačilih in dejstvu, da se odločba nahaja tudi v predloženih upravnih spisih, v svojih razlogih ne pojasni, v odgovoru na tožbo pa se o ugovoru tožnika tudi ne izreče. Ker navedena odločba po presoji sodišča vzbuja dvom v pravilnost višine davčnega dolga, ki se z izpodbijanim sklepom ugotavlja na podlagi knjigovodske evidence davčnega organa na dan 25. 2. 2014, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo...
851
Z zahtevo za vračilo davka je mogoče zahtevati vračilo le tistega davka, ki ga zavezanec ni bil dolžan plačati, koliko davka je dolžan plačati, pa je razvidno iz odmerne odločbe. Ker je v obravnavanem primeru odmerna odločba postala pravnomočna, iz knjigovodske kartice zavezanca pa je razvidno, da ta ne izkazuje preplačila, zahtevku za vračilo davka ni bilo mogoče ugoditi. Podlaga za ugoditev zahtevku tožnika bi bila lahko podana le v 97. členu ZDavP-2, vendar iz podatkov spisa nesporno izhaja, da pogoji za vračilo davka po omenjeni zakonski določbi niso bili izpolnjeni in je zato odločitev davčnih organov pravilna.
23
Ker je bilo v obravnavani zadevi ugotovljena zloraba predpisov po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, tožnik posledično ne izpolnjuje pogojev za popravek DDV (za odbitek izhodnega DDV) po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1.
55
Direktor tožnika je vodil podjetje kot manager in obenem opravljal delo iz dejavnosti tožnika, pri tožniku pa ni bil zaposlen in da za opravljeno delo ni prejel neposredno plačilo od tožnika, ampak preko izdanih računov samostojnega podjetnika po sklenjenih dveh pogodbah o poslovnem sodelovanju. Po presoji sodišča je davčni organ v zvezi z obdavčitvijo dohodkov direktorja utemeljeno izhajal iz načela ZDavP-2, po katerem se predmet obdavčitve in okoliščine ter dejstva, ki so bistvena za obdavčenje, vrednotijo po svoji gospodarski (ekonomski) vsebini, za kar ima podlago v 5. členu ZDavP-2, ter iz pravila iz četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, po katerem se z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi davčnih predpisov. Davčni organ in toženka ugotavljata, da sta bili pogodbi o poslovnem sodelovanju med tožnikom in podjetnikom sklenjeni z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davkov in prispevkov za socialno varnost za delo direktorja oziroma z namenom...
314
Odložitev izvršitve davčne odločbe načeloma nasprotuje javni koristi, ki je v tem, da se davek čim prej izterja. Javni interes se namreč izraža v zadostnih javnih sredstvih za zadovoljevanje skupnih družbenih potreb (davki so glavni proračunski vir); če bi pritožba praviloma zadržala izvršitev odločbe, bi (zaradi več dejavnikov) prišlo do zloma koncepta proračunskega financiranja.
V postopku s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi po sedmem odstavku 157. člena ZDavP-2 ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova.
299
Tožeča stranka zmotno šteje, da je predmet pogodbe njena obveznost, da bo dobavljala električno energijo ter obveznost A. d.o.o., da mu jo bo plačal. Za opredelitev te vrste obveznosti ni odločilnega pomena pogodba, ampak odločba o podelitvi podpore, kar izhaja tudi iz petega odstavka 376. člena EZ-1, saj po tej določbi pogodba o zagotavljanju podpore preneha veljati z dnem, ko preneha veljati odločba o dodelitvi podpore.
Obveznost vrnitve preveč izplačane podpore za električno energijo ne more nastati šele z izdajo odločbe ali z ugotovitvami v postopku nadzora, ampak nastane že v trenutku, ko je bila neupravičena podpora izplačana. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do situacije, da bi lahko tožena stranka zahtevala vračilo preveč prejete podpore kadarkoli. V skrajnem primeru bi to lahko pomenilo, da do zastaranja sploh ne bi prišlo, kar pa bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti. Takšna razlaga izhaja tudi iz analogne uporabe določb ZDavP-2.
170
Do nedovoljenega davčnega izogibanja ne more priti, če davčni zavezanec sklene zgolj en pravni posel, ki ga je dopustil zakonodajalec za uresničitev določenih, predvidenih pravnih in ekonomskih posledic in te posledice skladno z namenom pravnega posla (causo) dejansko tudi nastanejo. Pri tem je lahko namen sklenitve takega posla utemeljen tudi v določeni (nižji) stopnji obdavčitve takega pravnega posla, saj to samo po sebi ni nedopustno. Zgolj en tovrstni pravni posel torej ne more šteti za umeten pravni konstrukt, ki bi pomenil zlorabo predpisov in vodil do neupravičene davčne koristi, da bi bilo mogoče uporabiti možnost drugačnega obdavčenja na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.