224
Sodišče ne ugotavlja, da bi bil zaradi samih razlik v omenjenih zneskih tožnik oškodovan oz. da bi bilo dejansko stanje narobe ocenjeno. Sodna presoja o tem je bila možna že brez izvajanja kakršnihkoli dokazov, tj. s samim branjem obeh izpodbijanih sklepov, saj le-ta v kombinaciji tudi z razlogi obeh drugostopenjskih odločb vsebujeta vsa pojasnila in utemeljitve o spornih zneskih. Bolj konkretnih navedb (denimo v čem točno naj bi bili ti zneski nepravilni, koliko naj bi potemtakem znašali pravilni zneski, itd.) pa tožba ne vsebuje.
322
Sprememba postavk kapitala iz nevezanih v vezane sestavine osnovnega kapitala tudi po presoji sodišča ne predstavlja osnove za obdavčitev. Navedeno izhaja tudi iz četrtega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki določa, da kadar zavezanec pridobi povečani delež pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, se šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljenega povečanega deleža oziroma osnovnega kapitala enaka nič. Zato ob pravilni razlagi zakona za namene odmere davka od dobičkov iz kapitala v primeru povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe za odmero davka od kapitalskih dobičkov ni podlage.
379
Na pravilnost izpodbijane ugotovitve davčnega organa (kršitev 10. člena ZDavP-2, ki davčnim zavezancem nalaga, da morajo davčnemu organu dajati resnične, pravilne in popolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davka) zaslišanje prič, ki ga sodišču predlaga tožnik, ne more vplivati in je tudi nepotrebno. Nepopolnih, neresničnih in nepravilnih listin, ki jih je v predmetni zadevi davčnemu organu predložil tožnik, ne morejo nadomestiti izjave predlaganih prič. Na podlagi 77. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku praviloma dokazuje z listinskimi dokazi, vendar so tudi druga dokazna sredstva dopustna, torej tudi zaslišanje prič, kot ga predlaga tožnik. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi ZDavP-2 pa se predvideva za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravice, za kar pa ne gre v obravnavanem primeru.
Na podlagi prvega odstavka 138. člena ZDavP-2...
258
Davčni organ je z izpodbijano odločbo odmeril tožnici DDV, ki jo je izdal v postopku DIN, ki ga je začel po tem, ko je bil pri tožnici že začet postopek stečaja. S tem je z izpodbijano odločbo dosegel plačilo z izpodbijano odločbo odmerjenega DDV. Navedeno (celotno) plačilo je tako davčni organ dosegel mimo pravil, ki veljajo za stečajni postopek, v katerem se vsi upniki obravnavajo enakopravno.
Iz 227. člena ZFPPIPP izhaja, da lahko upnik svoj zahtevek za izpolnitev obveznosti, ki je nastala do začetka stečajnega postopka, v razmerju do stečajnega dolžnika uveljavlja samo v stečajnem postopku proti temu dolžniku in v skladu s pravili tega postopka, če v zakonu za posamezen primer ni drugače določeno. V 296. členu ZFPPIPP je določeno, da morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, razen tistih, za katere zakon določa, da se ne prijavijo. V zadevi ni sporno, da davčni organ terjatve iz naslova plačila...
55
Če se upravni akt odpravi s pravnomočno odločbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni odločeno. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba in posledično davek ne bi bil nikoli odmerjen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora davčni organ v ponovljenem postopku DIN izdati zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2. To pa hkrati tudi pomeni, da v ponovljenem postopku tožnik tudi ni obremenjen z dokaznimi prekluzijami iz prvotnega postopka DIN.
Vrhovno sodišče RS meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, po...
244
Trditev, da je bil dvignjeni denar porabljen za poslovanje družbe A., ostaja nedokazana, posledično pa tožnica ni izpodbila ugotovitve davčnega organa, da je prejela 366.888,57 EUR od družbe A., kar predstavlja tožničine ostale druge dohodke po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2.
30
Tožnik zaradi neudeležbe v postopku pred izdajo odločbe, še ni prekludiran za to, da ugovarja naraciji izpodbijane odločbe nasploh, tako v pritožbi kot tudi v upravnem sporu, in torej neupoštevanje prav vseh vsebinskih tožbenih in pred tem pritožbenih ugovorov ni na mestu. Tožnik je prekludiran že v postopku s pritožbo, v pogledu navajanja novih dejstev in novih dokazov, tj. dejstev in dokazov, ki pri odločanju o odmeri še niso bili upoštevani, ni pa, po presoji tega sodišča, prekludiran ugovarjati presoji okoliščin in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
31
Toženka je po presoji sodišča bistveno pomanjkljivo obrazložila, zakaj šteje posojilne pogodbe za navidezne in kateri pravni posel se z njimi prikriva. Ob tem ne drži tožbena trditev, da bi bilo treba posojilne pogodbe presojati le z vidika obligacijske zakonodaje, ampak mora davčni organ na podlagi nastalih ekonomskih posledic ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank, od česar je odvisna tudi pravna kvalifikacije dohodka. Tožnik je prekludiran, in to že v pritožbenem postopku na podlagi tretjega odstavka 238. člena ZUP, glede navajanja novih dejstev in dokazov. To so dejstva oziroma dokazi, ki so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in pri odmeri davka niso bili upoštevani. Ni pa tožnik prekludiran ugovarjati (pravni in dejanski) presoji dejstev in dokazov, ki so bili zbrani v postopku odmere in na katerih temelji izpodbijana odločitev.
350
Skladno z 92. členom ZDoh-2 je dobiček iz kapitala dobiček, dosežen z odsvojitvijo kapitala. Za kapital se po 2. točki 93. člena ZDoh-2 med drugim šteje tudi delež v gospodarski družbi. Davčna osnova od dobička iz kapitala pa je po prvem odstavku 97. člena ZDoh-2 razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.
96
Tožnik na terminu pri uradni osebi, ki je vodila postopek, kot izhaja iz zapisnika, ni podal konkretnih vsebinskih navedb, kakršne navaja v tožbi, niti dokaznih predlogov. Kopije pritožbe stranke B., ki je bila vložena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora proti tej isti pravni osebi in ki jo je tožnikov pooblaščenec v vednost postal prvostopenjskemu davčnemu organu v tu obravnavani zadevi, pa ni mogoče šteti za tožnikovo vlogo. Poleg tega tožnik v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe zlasti tudi ni predložil prav nobenih dokazov oz. ni podal nobenih dokaznih predlogov. Tožnik je bil v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe pozvan k sodelovanju ter izjasnitvi in predlaganju dokazov, kar bi lahko storil bodisi pisno bodisi ustno, pri tem pa bi v vsakem primeru šlo za samostojno procesno dejanje.