109
V predmetnem postopku (glede na ugotovitve pritožbenega organa v odločbi z dne 7. 10. 2020) je bilo ugotovljeno, da so bile terjatve v višini 534,94 EUR poravnane, zato se skladno z navedenim izvršba ne opravi. Ker je bil davčni dolg tožnice poravnan, je davčni organ na podlagi točke 1 prvega odstavka 155. člena ZDavP-2 izdal izpodbijani sklep.
24
Navedeno ne drži, saj, kot pojasnjeno zgoraj, za presojo, ali je zavezanec moral vedeti, da je s pridobitvijo, ki je podlaga za utemeljitev pravice do odbitka, sodeloval pri transakciji, ki je povezana z goljufijo, ni nujno, da je goljufijo storil neposredni zavezančev dobavitelj, zadostno je, da jo je storil drug gospodarski subjekt, ki je sodeloval višje (ali nižje) v dobavni ali storitveni verigi. Prav tako se drugemu kupcu blaga lahko zavrne pravica do odbitka vstopnega DDV, če je vedel ali bi moral vedeti za obstoj goljufije na področju DDV, ki jo je pri prvi prodaji storil prvotni prodajalec, čeprav je tudi prvi pridobitelj vedel za to goljufijo. To pa je ravno situacija, kakršna je obravnavana v tem upravnem sporu, v katerem se tožniku očita, da je imel v davčnem vrtiljaku vlogo profiterja, subjekti višje v davčni verigi pa so bili neplačujoči, kot opisano zgoraj.
Znaki, na podlagi katerih je mogoče sumiti, da obstajajo nepravilnosti ali goljufija,...
819
V konkretni zadevi je bil davek delno plačan, zaradi česar je z izpodbijano odločbo delno ustavljena davčna izvršba. Po presoji sodišča niso utemeljeni tožnikovi ugovori, da je davčni organ napačno štel, da je delno plačilo prejel 26. 8. 2014, saj bi moral upoštevati datum 10. 6. 2014, zaradi česar naj bi bil znesek, upoštevajoč nepravilno izračunane obresti, ki ga še dolguje tožnik, določen napačno. davek je plačan, ko izvajalec plačilnega prometa izvrši nalog za plačilo davka, kar določa tudi 92. člen ZDavP-2. Zato davčni organ ni imel podlage, da bi navedene obresti računal od drugega datuma, na katerega se sklicuje tožnik.
937
V predloženem upravnem spisu se nahajajo vse listine, ki so podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, oziroma drugače, da davčni organ v izpodbijani odločbi dejstva ugotavlja le na podlagi listin, ki se nahajajo v spisih. Pravica do pregleda dokumentov oziroma drugih spisov, v katerih naj bi se nahajali, se uveljavlja v upravnem oziroma v davčnem postopku in ne z zahtevo za dopolnjevanje spisov v upravnem sporu. Sodišče zato predlogu tožeče stranke za dopolnitev spisov ni sledilo. Z ugotovitvami, ki so bile podlaga za uvedbo inšpekcijskega postopka, je bil tožnik seznanjen s sklepom o začetku inšpekcijskega postopka. Skladno s petim odstavkom tedaj veljavnega 131. člena ZDavP-2 se v davčni preiskavi zbrani dokazi in podatki lahko uporabijo kot dokaz tudi v davčnem inšpekcijskem nadzoru.
Po določbah 141. člena ZDavP-2 od dneva začetka postopka do izdaje odločbe ne sme preteči več kot šest oziroma devet mesecev, če se davčna osnova ugotavlja z oceno....
398
Z izdajo odmerne odločbe v ponovnem postopku se ponovno vzpostavlja pravni naslov za plačilo davka, ki je temeljilo na predhodno odpravljeni odmerni odločbi. Tak dejanski položaj pa se po presoji sodišča bistveno približuje položaju, v katerem je poseženo v že zaključen dejanski stan. Z uporabo obrestne mere, ki je veljala v času odločanja, je zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru v nasprotju z 2. členom Ustave RS poseženo v upravičena pričakovanja tožnika in njegovo zaupanje v pravo. Določba, na podlagi katere je bila tožniku določena višja obrestna mera, je bila namreč uporabljena za obveznost, ki je nastala in bila izpolnjena pred uveljavitvijo ZDavP-2J.
104
Izplačilo spornega zneska v aktih delodajalca ni opredeljeno kot izplačilo oziroma del plače za poslovno uspešnost in s tem ni izpolnjen že prvi pogoj za ugodnejšo obravnavo iz 12. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. Izpolnjeni pa niso predpisani pogoji za davčno ugodnost po ugotovitvah davčnih organov tudi zato, ker merila za izplačilo poslovne uspešnosti v splošnem aktu delodajalca niso določena, kar je nadaljnji pogoj iz citirane 12. točke 44. člena ZDavP-2.
479
V skladu s SRS 22 morajo biti vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Ta je v SRS 21 opredeljena kot pisno pričevanje o nastanku poslovnega dogodka ter služi kot podlaga za vnašanje knjigovodskih podatkov v poslovne knjige in kontroliranje poslovnega dogodka, ki ga izpričuje. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Kolikor narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če je knjigovodska listina glede na določbe SRS 21 dokazno ovrednotena kot neverodostojna oziroma ugotovljene okoliščine vzbujajo dvom v njeno verodostojnost, ima zavezanec, ki odhodek uveljavlja, možnost dokazovanja resničnosti zatrjevanega...
909
Za izpodbijano odločitev je bistveno, da je poslovni delež in s tem predmet zavarovanja v lasti tožnika. V tem pogledu pa iz spisov sledi, da je tožnik poslovni delež (99%) družbe odsvojil s pogodbo, sklenjeno 26. 11. 2014 in torej pred uveljavitvijo spremembe ZGD-1 (8. 8. 2015), s katero je kot pogoj za odsvojitev deleža v družbi poleg notarskega zapisa sklenjene pogodbe, ki je bil v konkretnem primeru opravljen, predpisan tudi vpis spremembe lastništva poslovnega deleža v pristojni register. Enako pravno in dejansko stanje je obstajalo tudi še ob izdaji izpodbijanega sklepa (7. 4. 2015). Pritožbeni razlog, s katerim je tožnik uveljavljal, da ni več lastnik poslovnega deleža, pa ni (bil) neupošteven, saj je obstajal že v času odločanja na prvi stopnji in ga v postopku izdaje sklepa, ki je tekel uradoma in brez udeležbe tožnika, tožnik upravičeno ni mogel navesti.
297
Toženka se v obrazložitvi svoje odločitve izrecno sklicuje zgolj na določbo 99. člena ZDoh-2, in sicer, da se za vrednost kapitala ob odsvojitvi šteje v prodajni ali drugi pogodbi navedena vrednost kapitala ob odsvojitvi, pri čemer pa tožniku ni omogočila, da bi se v postopku z ugotovitvami glede vrednosti kapitala ob odsvojitvi seznanil in da bi se o njih izjavil pred izdajo odločbe. Zato je kršena tožnikova pravica do izjave v postopku ter s tem tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva (22. člen Ustave RS).
22
Računi ne izkazujejo vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, saj je na njih naveden zgolj mesec opravljanja storitev ter pavšalni znesek za plačilo, ne pa npr. tudi kraj opravljene storitve, natančnejši čas izvedbe storitev, koliko ur dela je bilo opravljenih, kdo je delo opravil in kakšna je bila cena na enoto dela. Zato zgolj na podlagi računov davčna organa utemeljeno nista mogla preveriti vsebine zaračunanega poslovnega dogodka, druge podporne dokumentacije pa računi niso imeli.