106
Sodišče se ne strinja s tožnico, da je toženka ravnala v nasprotju z določbo 242. člena ZUP izdajala nadomestne sklepe na nadomestne sklepe in postopala mimo vseh rokov, zato očitke o bistvenih kršitvah določb postopka ne vidi. Netočne so tudi tožbene navedbe, da izpodbijani sklep ni nadomestna odločba po 242. členu ZUP iz razloga, da je dejansko nespremenjena, saj se glavnica celo zviša in da pri tem ni mogoče ugotoviti izvršilnega naslova.
345
Dobiček, ki se obdavčuje v obravnavanem primeru, je pozitivna razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi (in ne dobiček iz bilance Družbe), kapital pa je v tem primeru tožnikov poslovni delež v Družbi, ki ga je odsvojil (in ne kapital iz bilance Družbe). Ali so preneseni dobički in dobički tekočih let ostali v Družbi v njenem kapitalu v obravnavanem primeru zato samo po sebi ni relevantno. Prav tako pa samo po sebi ni važno, ali je tožnik realiziral dobiček pri osvojitvi ali ne, saj ZDoh-2 v prvem odstavku 99. člena izhaja iz predpostavk o vrednosti kapitala o odsvojitvi, ne pa iz dejansko realiziranih dobičkov.
931
Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.
331
Davčni organ mora svojo presojo glede izpolnjevanja zakonsko določenih pogojev za zavarovanje v obrazložitvi sklepa navesti v skladu z določbo 214. člena ZUP. Navesti in obrazložiti mora dejstva in okoliščine, na podlagi katerih sklepa na verjetni obstoj davčne obveznosti in njeno višino. V obravnavanem primeru pa se davčna organa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, pritožbeni organ pa v obrazložitvi svoje odločbe, do vseh tožnikovih ugovorov glede obstoja in višine davčne obveznosti nista v celoti opredelila. Ugotovitev obstoja pričakovane davčne obveznosti in njena višina je po presoji sodišča vsebinski pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju, njegova obrazložitev pa ključna za zavarovanje pravic in pravnih koristi davčnega zavezanca.
514
Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju obstoja davčne obveznosti ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
334
Ponovna presoja drugostopenjskega organa, ki je hkrati tudi nadzorstveni organ (organ, ki odloča o zahtevi predlagatelja za odpravo oz. razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici), ni dopustna. Odločanje slednjega o zakonitosti konkretne prvostopenjske odločbe, je izključena, če je o pritožbi ali drugem pravnem sredstvu zoper isto odločbo že odločal in to odločbo presodil kot zakonito. Pritožbeni organ kot nadzorstveni organ namreč ne more nadzirati samega sebe.
432
V predmetni zadevi je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik plovila dejansko ni uporabljal za opravljanje poslovne dejavnosti dajanja plovil v najem in tudi ne za prodajo. Zato je odločitev prvostopenjskega organa, da tožniku ne prizna pravice do odbitka vstopnega DDV od nabave predmetnega plovila in posledično naloži obveznost plačila DDV, pravilna in zakonita.
Nepremičnina ni del poslovnih sredstev tožnika, poleg tega se je njen pretežni del uporabljal za zasebne namene, zato davčni organ tožniku pravilno ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV po spornem računu. Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko prizna le v povezavi z opravljanjem obdavčljive dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Z opravljanjem tožnikove dejavnosti niso povezani stroški adaptacije strehe (krovsko-kleparske storitve) na počitniški hiši v lasti fizičnih oseb. Zato tožnik ne izpolnjuje zakonsko predpisanih pogojev za uveljavljanje pravice do odbitka DDV, kot jih določa 63.a...
838
V letu 2006 še ni veljala novela ZDavP-2. Tedaj je veljal v zvezi s pravico davčnega organa do odmere davka še peti odstavek 68. člena ZDavP-2, ki je med drugim določal: ''Postopek za odmero davka po tem odstavku se lahko uvede za eno ali več koledarskih let v obdobju zadnjih pet let pred letom, v katerem je bil ta postopek uveden''. Če se sedaj za konkreten primer postavi hipotetično vprašanje, ali bi imel davčni organ pravico odmeriti davek za leto 2006 v letu 2012, bi bil odgovor nikalen, saj je bil ZDavP-2G objavljen v Uradnem listu RS šele 17. 12. 2013, veljati pa je začel šele 1. 1. 2014. Tako je denimo že v letu 2012 in 2013 prenehala pravica davčnega organa do odmere davka za leto 2006 in ta pravica z uveljavitvijo ZDavP-2G ne more ponovno ''oživeti''. Tretji odstavek 68.a člena ZDavP-2G je treba razlagati na ustavno skladen način, kar pomeni, da ne more več obstajati pravica do odmere davka za tista leta za nazaj, ko je ta pravica...
361
V primeru prenehanja gospodarske družbe, gre z davčnega vidika za odsvojitev kapitala po 94. členu ZDoh-2, zato sodišče tezo, da prenehanje družbe ne predstavlja prenosa poslovnega deleža, v obravnavani zadevi kot neutemeljeno zavrača.
Tožnici res ob izbrisu družbe ni bilo direktno izvršeno plačilo poslovnega deleža v denarju, temveč je ta delež izkazan v aktivi bilance stanja, kar pomeni, da ji je bil denar posredno izplačan (v obliki posojila, ki ga ni vrnila).
864
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja, kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo. Davčni organ pa je v skladu z ZDavP-2 pooblaščen za zbiranje podatkov v zvezi s predmetom inšpekcijskega postopka po uradni dolžnosti, saj mora ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem pravilne in zakonite odločbe. Zato lahko zahteva in preverja vse podatke, ki se nanašajo na obdobje inšpekcijskega nadzora, ne glede na to, od kdaj ti podatki izvirajo, fizične osebe pa morajo na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katero razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost.