20
Pprava, ekonomska vsebina poslovanja med tožnikom, A. in B. ter C. je bila takšna, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je dajal vir sredstev za potrošniško kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil tožnik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potrošniških kreditov, vključno z njihovimi pripadki, pri čemer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Družba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, družbi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v višini glavnic). Torej je bil tožnik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potrošniških kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo treba te obresti na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 te obdavčiti pri tožniku, ne pa pri prej omenjenih družbah.
105
Tožnik namreč utemeljeno opozarja, da gre v obravnavanem primeru za odmero davka, ki se po določbah ZDoh-2 (131. a in 132. člen) ne všteva v letno davčno osnovo in se šteje za dokončen davek. To pa pomeni, da pravna korist tožnika glede obračuna in plačila davka, ki se nalaga družbi A. kot plačniku, ni zgolj posredna, saj se s tem, ker gre za dokončen davek, odloča tudi opravnem temelju in o višini dohodninske obveznosti tožnika kot zavezanca za dohodnino. To pa obenem pomeni, da tožnik, drugače kot v že omenjeni zadevi X Ips 298/2015, ne bo imel možnosti, da se udeležuje postopka odmere dohodnine ne v tem in tudi ne v drugem postopku, saj v ZDavP-2 ni predviden poseben postopek, v katerem bi bilo mogoče uveljavljati ugovore, ki se nanašajo na obračn davčnega odtegljaja. V primeru, ko odmeri akontacije dohodnine pri družbi izplačevalki sledi postopek odmere dohodnine, pa se z vidika pravnega interesa...
28
Tožnik je svoj dolg, ki je bil predmet prvotne odločbe z dne 28. 7. 2011, v celoti poravnal že na podlagi prve izdane odločbe še preden je 1. 1. 2017 začela veljati sprememba zakona (ZDavP-2J) in z njo višja obrestna mera. Zato so bila utemeljena tožnikova pričakovanja, da se njegov položaj po vloženi pritožbi ne more poslabšati. Z uporabo (višje) obrestne mere, ki je veljala v času ponovnega odločanja, je bilo zato po presoji sodišča v nasprotju z 2. členom Ustave poseženo v tožnikova upravičena pričakovanja in s tem v njegovo zaupanje v pravo.
760
V primeru, da so bili predmeti lizinga vrnjeni tožniku kot lizingodajalcu, gre po presoji sodišča za vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1. Za takšno davčnopravno obravnavo te transakcije za potrebe DDV ni nujni pogoj, da sta bili pogodbi o finančnem lizingu odpovedani oziroma razdrti zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitve, ki je bil glede na dejansko stanje v prenosu lastninske pravice na predmetu lizinga na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov.
350
Z izpodbijano odločbo je bil tožniku davek od nenapovedanih dohodkov odmerjen po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena ZDavP-2, tj. po 70 % davčni stopnji, obenem pa tudi za dohodke, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1.2009, saj se davek tožniku odmerja za davčno obdobje od vključno 1. 1. 2006 do 31. 12. 2014. To pomeni, da je davčni organ v obravnavanem primeru pri izdaji izpodbijane odločbe uporabil sedaj razveljavljeni del 68.a člena ZDavP-2. Zaradi razveljavitve in ker v obravnavanem primeru še ni bilo pravnomočno odločeno, davčni organ po presoji sodišča razveljavljenega tretjega in četrtega odsatvka 68.a člena ZDavP-2 v obravnavanem primeru ne bi smel uporabiti.
947
V konkretnem primeru tožnica v transakcijah s spornimi dobavitelji ni poslovala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožnica tudi ni razpolagala z verodostojnimi listinami, kot jih zahtevajo SRS, vendar pomanjkanje listin, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnice z drugimi dobavitelji, s katerimi je tožnica poslovala popolnoma drugače (razpolaga z drugačno dokumentacijo, razpolaga s tehtalnimi listi, obstojajo evidenčni listi o ravnanju z odpadki v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnica vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se ji v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bila dolžna že kot skrben gospodarstvenik...
442
V konkretnem primeru tožnik v letu 2012 in v letu 2013 ni vodil svojih poslovnih knjig v skladu z predhodno navedenimi predpisi in SRS, saj poslovne knjige niso izkazovale resničnega dejanskega stanja. Iz poslovnih knjig ni bilo mogoče razbrati podatkov glede društvenih tekmovanj, plačila prispevkov za tekmovanje, višine nagrad in nagrajencev in višine sponzorskih prispevkov. Tudi tožnik v tožbi sam navaja, da res ni vodil posamezne imenske evidence in ni shranjeval kdo in kaj je dobil iz naslova sponzorstva, donatorstva kot tudi, kdo je bil nagrajenec ribiškega srečanja pri podelitvi malih nagrad in pokalov.
353
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen.
Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke,...
895
Po 76b. členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Iz ugotovitev finančnega organa izhaja, da je tožnik uveljavljal vstopni DDV po računih družbe A. d.o.o., po katerih pa navedena družba ni v celoti plačala izstopnega DDV, in da je v trenutku izdaje izpodbijane odločbe obstajal njen dolg do proračuna v višini, kot je predmet tega spora. Zoper navedeno družbo je bil začet stečajni postopek, v katerem je bila priznana terjatev finančnega organa do stečajnega dolžnika A. d.o.o. - v stečaju. Vendar slednje po presoji sodišča ne pomeni, da je terjatev do primarnega dolžnika tudi poplačana in da zato finančni organ nima pooblastila uporabiti institut solidarne odgovornosti,...
29
Besedilo izpodbijane odločbe jasno pokaže, da je davčni organ prikrita izplačila dobičkov ugotovil na podlagi dokumentov, ki jih je zaradi zasledovanja nižanja davčne osnove predložil sam tožnik. Tožnikovo edino preostalo pojasnilo glede starodobnikov je, da "niso tako dragi", s čimer pa ne izpodbije nosilnega očitka davčnega organa, da je tožnikova družbenica sporne starodobnike odkupila po nižji ceni od tiste, ki jo je zanje plačal tožnik.