31
Ni sporno, da tožnik stroškov postopka v postopku, v katerem so nastali, ni zahteval do izdaje odločbe niti na prvi niti na drugi stopnji. Zato je tudi po presoji sodišča glede na določbo 116. člena ZUP izgubil pravico do povrnitve teh stroškov. Stroške lahko stranka uveljavlja le v tistem postopku, v katerem so nastali. Tudi po presoji sodišča ob takem stanju stvari, ko tožnik stroškov ni pravočasno zahteval v postopku, v katerem so nastali in je po zakonu izgubil pravico do povrnitve teh stroškov, jih tožnik po izdaji odločbe ne more več uveljavljati. Glede na zakonsko dikcijo 116. člena ZUP tudi z odpravo odločbe v upravnem sporu v obravnavanem primeru tožnik ni pridobil pravice do povrnitve stroškov postopka, ki jih ni pravočasno zahteval v tistem postopku, v katerem so nastali, torej konkretno do izdaje pritožbene odločbe, saj je to pravico po samem zakonu izgubil.
916
Davčni organ ni izvedel dokazne ocene vseh objektivnih okoliščin in njihove povezave v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na to, da je tožnik vedel ali bi vsaj moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice do odbitka DDV, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Tako je po mnenju sodišča izpodbijana odločba ostala v ključnem delu pomanjkljivo obrazložena.
31
Okoliščina glede poteka preiskave pri tretji osebi v povsem drugem postopku, sama po sebi ničesar ne pove o poteku preiskave pri A. A. oziroma o tem, koliko gotovine so policisti ob preiskavi našli. Zato to dejstvo ne izpolnjuje pogojev po prvem odstavku 89. člena ZDavP-2, torej da bi šlo za dejstvo in dokaz, ki bi mogel sam zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo navedeno ali uporabljeno v prejšnjem postopku.
A. A. je bil s tem, da je prvostopenjski organ pridobil te listine od C., v postopku seznanjen, prav tako je bil seznanjen z njihovo dokazno oceno. To pa obenem pomeni, da je imel možnost vpogleda v te listine, možnost preveritve vsebine in možnost ugovora glede njihove dokazne presoje. Prav tako je imel možnost ugovarjati domnevno procesno kršitev neprevajanja listine v tujem jeziku zaradi domnevnega nerazumevanja tujega jezika s strani pooblaščenih oseb, kot tudi samo dokazno oceno. A. A....
334
Davčni organ je tožniku dodatno odmeril DDV, ker je ugotovil, da tožnik nima ustreznih oziroma popolnih računov v smislu 82. člena ZDDV-1.
O zatrjevani storitvi komuniciranja s partnerji je tožnik predloži dve el. sporoči iz katerih izhaja le dopisovanje med M.M. in F.F.; iz teh dokumentov torej ne izhajata obseg in vrsta storitev, ki naj bi bile zaračunane s spornim računom in ki so bile na računu opisane kot „izvedba skrbnega pregleda in priprava končnega poročila“. Izhajajo pa te storitve po presoji sodišča iz nadaljnjih dokumentov, predloženih v zvezi z nalogo priprava poročil in analiz. V tem delu tožnik predloži obsežno elektronsko korespondenco iz katere izhaja, da je M.M. očitno pregledoval dokumente v data roomu v okviru skrbnega pregleda, da je identificiral, kaj bi bilo še dodatno treba pridobiti od podatkov, da je pripravil osnutke el. sporočil za turškega naročnika in svetovalce na prodajni strani, da je pripravil osnutek poročila...
319
Tožnica je na podlagi določbe drugega odstavka 82. člena ZUP zahtevala vpogled v spis kot „tretja“ oseba, pri čemer je utemeljevala, da ima od tega pravno korist. Z davčnim zavezancem, na katerega se nanaša predmetni spis, katerega vpogled zahteva, je leta 1975 sklenila zakonsko zvezo ter v času trajanja zakonske zveze pridobila nepremičnino, v kateri tudi živi, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti. Po presoji sodišča se tožnica utemeljeno sklicuje na drugi odstavek 51. člena tedaj veljavnega ZZZDR, ki je določal, da je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, skupno premoženje. Posledično je tožnica izkazovala, da je solastnica nepremičnine, na katero se nanaša sklep o zavarovanju izpolnitve davčnega zavezanca. Zato ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da s podanimi navedbami tožnica ni verjetno izkazala, da bi od pregledovanja dokumentov v davčni zadevi, na katero se nanaša njena zahteva...
1012
Za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV ni treba ugotavljati, ali je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo omenjenega izdajatelja računa in drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Ugotavljanje vedenja prejemnika računa oz. njegove nezadostne skrbnosti v odnosu do poslovanja izdajatelja računa, bi bilo potrebno le, če bi bilo ugotovljeno, da je dobavo oz. storitev opravil drug davčni zavezanec v kolikor do nje dejansko pride. Pri tem niti ni nujno, da jo vedno opravi prav izdajatelj računa sam oz. da poslovanje med dvema davčnima zavezancema ni bilo zgolj navidezno.V zvezi z davkom od dohodka pravnih oseb za leti 2006 in 2007 sodišče ob ugotovitvi, da spornih računov, ki so bili v omenjenih letih izločeni kot odhodki, ne spremlja izvirna dokumentacija oz. priloge, ki bi dokazovale resničnost in upravičenost nastanka poslovnega dogodka,...
347
V konkretnem postopku je bil ugotovljen obstoj zlorabe in tožniku je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Računi in njihovo plačilo še ne izkazujejo resničnost dobave vozil, ki so oproščene plačila DDV. Tožnik tudi ni pojasnil ekonomske logike obravnavanih poslov. Davčni zavezanec z verodostojnimi listinami ni izkazal, da izpolnjuje pogoje, predpisane v 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za oprostitev plačila DDV.
381
Davčni zavezanec mora v zvezi s transfernimi cenami po določbah prvega odstavka 382. člena ZDavP-2 v zvezi z 18. členom ZDDPO-2 zagotavljati dokumentacijo o povezanih osebah, obsegu in vrsti poslovanja z njimi ter o določitvi primerljivih tržnih cen, in sicer splošno dokumentacijo in posebno dokumentacijo, katere pomembni del je tudi analiza primerljivosti transakcij, ki jo mora po petem odstavku tega člena v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora na zahtevo davčnega organa temu dati na razpolago praviloma nemudoma. V skladu z navedenim bi torej moral tožnik, ki je v predloženih davčnih obračunih za kontrolirana obdobja izkazoval, da so odhodki iz naslova presežnih posojil v skladu s primerljivo tržno zadolžitvijo, z dokazi o davčno priznanih odhodkih razpolagati že ob sestavi davčnih obračunov. Breme dokazovanja je po navedenem na zavezancu, kar velja tudi v primeru, če mu davčni organ, kot v obravnavani zadevi, dokazovanje s predpisano dokumentacijo dopusti v...
422
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik pravna oseba A. d.o.o., kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.
326
Obresti, ki so glede na izpodbijano odločbo začele in prenehale teči v letu 2012, je toženka prvič odmerila šele z izpodbijano odločbo, ki je bila izdana v letu 2018 (sicer vsled predhodno izdanega zapisnika o ponovnem davčnem inšpekcijskem nadzoru, ki pa ravno tako datira v leto 2018). V tej zvezi sodišče pritrjuje tožniku glede nastopa zastaranja odmere teh obresti. Skladno s 125. členom ZDavP-2 pravica do odmere davka (kamor, kot rečeno, sodijo tudi obresti) relativno zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba oz. mogoče davek odmeriti.