386
Ker je tožnik že v tožbi navedel koliko časa naj bi trajala projekta, za katera je sklenil pogodbi o svetovanju, je pravilna odločitev, da tožena stranka ni izkazala, da je za to pravno pomembno dejstvo izvedela šele v ponovljenem postopku in da zato predložitve projektne dokumentacije brez svoje krivde ni mogla navesti pred tem.
Tožnik je že v prvem postopku predlagal zaslišanje obeh direktorjev; pravdni stranki nista nasprotovali, da v ponovljenem postopku sodišče obeh direktorjev ne zasliši neposredno ampak le prebere njuni izjavi. Zato je pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da izjavi prič ne predstavljata novega dokaza, ki ga sodišče v ponovljenem postopku ne bi smelo upoštevati.
374
Kršitve pravil o litispendenci ni mogoče več uveljavljati z izrednimi pravnimi sredstvi, saj se ta vložijo po pravnomočnosti, litispendenca oziroma visečnost pravde pa preneha, ko postane sodba pravnomočna. Od tedaj dalje ne gre več za položaj, ko o isti stvari tečeta dve pravdi, pač pa za položaj, ko teče pravda o stvari, o kateri je že pravnomočno odločeno.
331
Na zakonitost izpodbijane odločbe ne morejo vplivati nova dejstva in novi dokazi, ki niso bili navajani oziroma predlagani v upravnem postopku, če je stranka imela možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta.
347
V skladu s Konvencijo med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje je plačo, ki jo rezident Republike Slovenije prejme od avstrijskega delodajalca, mogoče obdavčiti v Sloveniji, pod določenimi pogoji pa jo lahko obdavči tudi Republika Avstrija.
487
Neutemeljene so tožbene navedbe, da je odločba davčnega organa nezakonita, ker bi moralo izvršilno sodišče odločiti o poplačilu davka iz zneska, dobljenega s prodajo. Odločanje o načinu poplačila, ki se izvaja v izvršilnem postopku na podlagi izvršljive odmerne odločbe, ni predmet postopka odmere davčne obveznosti in tudi ne presoje sodišča v obravnavanem primeru.
527
Sodišče ugotavlja, da odločitev organa prve stopnje in tožene stranke v delu, ki se nanaša na zamudne obresti, temelji na določbah Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01), za katerega je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 ugotovilo, da je bil iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe, neskladen z Ustavo in določilo način izvršitve tako, da zamudne obresti v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04) začnejo teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugotovitev neskladnosti zakona z Ustavo ima glede na določbo 43. člena ZUstS učinek razveljavitve, zato se skladno s 44. členom ZUstS razveljavljeni zakon ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih še ni bilo pravnomočno odločeno. Na navedeni podlagi je sodišče tožbi delno ugodilo in odločbo tožene stranke v zavrnilnem delu glede zamudnih obresti odpravilo,...
419
S sklenitvijo kupoprodajne pogodbe dne 16. 9. 1999 je nastala za prodajalca obveznost obračuna DDV od celotne kupnine v skladu z 19. členom ZDDV in 23. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. Na tej podlagi je obveznost obračuna DDV nastopila tudi, če prodajalec v 8 dneh ni izdal računa.
391
Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.
390
Nesporno je, da v času kontrole dne 19. 3. 1997 tožnica ni bila v avtomobilu, torej avtomobil ni bil uporabljen za osebni prevoz invalidne osebe. Glede na namen zakona, da se omogoči invalidnim osebam nakup osebnim avtomobilom z davčnimi oprostitvami, torej da se jim s tem olajša življenje (invalidom je po Ustavi RS zagotovljeno posebno varstvo), je po presoji sodišča določbo 14. točke 18. člena ZPD dopustno razlagati tako, da se mora osebno vozilo uporabljati za potrebe invalidne osebe. Po opravljeni glavni obravnavi je sodišče ugotovilo, da je tožnica dokazala, da je bilo osebno vozilo dejansko uporabljeno za potrebe invalidne osebe, saj je po presoji sodišča preložila ustrezna dokazila, iz katerih je mogoče tako zaključiti. Ni pa sodišče odločalo o stroških upravnega postopka, ker v okviru tožbenega zahtevka ni imelo procesnih možnosti, da odloča o tem vprašanju.
451
Uredba o prevzemanju odpadnih azbestnocementnih gradbenih izdelkov na odlagališčih komunalnih odpadkov in določitvi najvišje cene njihovega odlaganja v 3. členu določa, da je najvišja cena, ki jo za storitev odlaganja odpadnih azbestcementnih gradbenih izdelkov določi upravljalec odlagališča komunalnih odpadkov, 67 EUR na tono prevzetih odpadnih gradbenih izdelkov, pri čemer je davek na dodano vrednost vključen v to ceno. Ne glede na to, da je bila Uredba o okoljskih dajatvah sprejeta leta 2010, to je po sprejetju zgoraj navedene Uredbe iz leta 2006 in da v 3. členu Uredbe cena storitve vsebuje samo vključitev DDV, ne pa tudi okoljske dajatve, ni mogoče določene najvišje cene storitev 67 EUR razlagati tako, da jo je mogoče zviševati glede na kasneje sprejete predpise.