42
V delu, v katerem je davčni organ zavrnil zahtevek za vračilo stroškov postopka, ima tožnica prav, ko navaja, da je odločitev napačna glede nepriznavanja stroškov upravnega postopka, ki se nanaša na stroške odvetniškega zastopanja v zvezi s (prvo) pritožbo, ki jo je davčni organ rešil na prvi stopnji in izdal nadomestni (izpodbijani) sklep po prvem odstavku 242. člena ZUP. Pri tem davčni organ ni upošteval določb drugega odstavka 113. člena ZUP.3 V obravnavanem primeru gre za postopek, ki se je začel po uradni dolžnosti in se je za stranko končal ugodno, kar pomeni, da gredo v tem primeru stroški v breme organa.
V zadevi pa ni (več) sporno, da je pravica do izterjave v tej zadevi obravnavanega davčnega dolga absolutno zastarala, saj tožnica sama navaja, da ji je bil v tej zadevi izterjevani dolg v celoti odpisan, kar potrjuje tudi toženka v pripravljalni vlogi. Zato si po presoji sodišča tožnica s tožbo tudi v primeru uspeha v upravnem sporu...
382
Iz izpodbijanega akta ni razvidno, zakaj je toženka tožnikov celoten dohodek za junij, julij in avgust 2020 obravnavala kot periodični dohodek, čeprav je tožnik temu izrecno nasprotoval, ko je navajal, da gre za začasno povišanje prejemkov in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tudi tega, zakaj tega dokaza ni izvedla oziroma zakaj ga je štela za nepomembnega, ni pojasnila. Nadalje ni pojasnila, zakaj po njenem prepričanju tožniku upravičenost do BPP preneha s 1. 7. 2020, tj. zakaj šteje, da upravičenost do BPP v primerih iz 42. člena ZBPP preneha po zakonu in se o tem izda ugotovitvena odločba (in ne z izdajo odločbe, ko bi bila ta konstitutivna) in zakaj so se zakonski pogoji stekli ravno ta dan. Prav tako ni pojasnila, iz katerega predpisa izhaja, da se v obravnavanem primeru ne upošteva trimesečno povprečje dohodka, ampak prvi mesec po prejemu višjega (periodičnega) dohodka. Pri tem pa je sama preverjala in v izpodbijanem sklepu ugotavljala tožnikove...
114
Tožnik mora najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (o čemer je odločeno v nadaljevanju ). Šele če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi posledično drugostopenjski davčni organ o pritožbi odločil po vsebini, tožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper odmerno odločbo kot akt prve stopnje lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
V konkretnem primeru je davčni organ pri tožniku opravil nadzor davkov in prispevkov od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve za leto 2017, pri tem pa je kot pravno podlago navedel 130. člen ZDavP-2. Tudi po presoji sodišča gre pri nadzoru nad izplačevanjem dohodkov fizičnim osebam za nadzor posameznega področja v smislu 130. člena ZDavP-2. Drži, da so tovrstni dohodki obremenjeni z različnimi javnimi dajatvami, tj. z dohodnino in s prispevki za socialno varnost, kar pa še ne pomeni, da bi toženka morala zgolj iz tega razloga voditi postopek...
250
Tožnica podaja tožbene trditve v zvezi s seznamom izvršilnih naslovov na dan 24. 5. 2010, na podlagi katerega je davčni organ izdal sklep o davčni izvršbi na premičnine št. DT 4295-0698/10-1-08021-06-SP z dne 24. 5. 2010. Ta pa več ne obstaja, saj je bil (nazadnje) nadomeščen s sklepom prvostopenjskega organa z dne 28. 6. 2018, ki pa obveznosti ne prikazuje na podlagi seznama izvršilnih naslovov, temveč so v njem neposredno navedeni posamezni izvršilni naslovi. Sodišče pa neobstoječega akta ne more odpraviti, tak akt pa tudi očitno ne posega v tožničino pravico ali njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist.
Sodišče ni pristojno za to, da odločba o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, ampak je v primeru dvostopenjskega odločanja to naloga drugostopenjskega organa, sodišče pa izvaja sodni nadzor nad zakonitostjo delovanja uprave, torej nadzor nad zakonitostjo dokončnih posamičnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni...
109
Zgolj dejstvo, da sta bila na podlagi navedenega posla družbenika zavezana plačati manj davka kot v primeru, če bi jima družba izplačala dobiček, po stališčih sodne prakse ne omogoča uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj taka posledica ne pomeni neupravičene davčne koristi, kot enega od pogojev za utemeljitev zlorabe. Tudi dejstvo, da gre za posel, sklenjen med povezanimi osebami, samo po sebi ne povzroča davčne nedopustnosti takega pravnega posla, saj že iz njegove pravne narave izhaja, da gre za prodajo poslovnih deležev s strani družbenika (oziroma več družbenikov) njegovi lastni družbi.
34
Tožnik je v dokaznem postopku davčnemu organu predložil sporne račune in svoje izdane račune, ki so povezani s spornimi računi. Poleg navedenaga je tožnikov zakoniti zastopnik pri davčnemu organu podal izjavo na zapisnik in v njej navedel, "da blago nabavijo, račun pa prejmejo naknadno, ko je material že vzgrajen in plačal. Glede načina kontakta z družbami tipa "missing trader" je pojasnil, da trgovski potniki hodijo po terenu in ponujajo blago, telefonirajo, predlagajo kataloge, vzorce. Šele nato se naročniki odločijo, od koga bodo kupili. Okoliščine poslovanja s temi družbami niso odstopale od poslovanja z drugimi. Gradbeni dnevniki se vodijo tam, kjer je tehnični prevzem objekta ali kjer to stranka zahteva. Tožnik ni imel indicev, da gre za "missing trader" družbe." Prvostopenjski organ se do teh navedb ni opredelil.
Prvostopenjski organ po eni strani navaja zaključek, da je izkazan tožnikov subjektivni element, torej da tožnik ne izpolnjuje vseh...
504
V davčnem pravu do pobota pride ex lege, tj. po sili zakona, davčni organ pa nato takšen zakonski pobot le še ustrezno dokumentira v svojih evidencah in o njem obvesti zavezanca za davek. Vsled navedenega z obvestilom zavezancu za davek davčni organ ne ustvarja nobenih pravnih posledic oz. takšno obvestilo nima nobenega normativnega učinka, temveč gre, kot to pove že ime, le za obvestilo.
Čim obvestilo samo po sebi ne ustvarja pravic in dolžnosti, pa ga ni mogoče obravnavati, kot da gre za odločbo (s katero je bilo meritorno odločeno v konkretni upravni zadevi), ki bi jo bilo moč izpodbijati s pritožbo po 229. členu ZUP, zato je treba po drugem odstavku 240. člena ZUP takšno pritožbo zavreči kot nedovoljeno.
550
V obravnavanem primeru sta davčni organ in pritožbeni organ pravilno ugotovila, da tožnik ob pridobitvi nepremičnine ni izkazal namena opravljanja z DDV obdavčene dejavnosti, v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1. Zato je davčni organ z izpodbijano odločbo tožniku utemeljeno odmeril in naložil v plačilo DDV.
41
Davčni organ zakonitosti in legitimnosti posameznih sklenjenih poslov ne oporeka. Ko jih presodi kot celoto, pa ugotavlja, da je bil njihov skupni cilj v tem, da se prikrije že omenjeno izplačilo dobička. Ne očita se torej, da so posli navidezni in s tem nedopustni po tretjem odstavku 74. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi, temveč se, kot izhaja iz obrazložitve odločbe, sklepanje poslov dovolj konsistentno obravnava in razloguje kot izogibanje davčnim prepisom iz četrtega odstavka istega člena.
26
Spremenjeno materialnopravno stališče toženke temelji na (novo ugotovljenem) stališču sodne prakse SEU glede razlage Direktive o DDV. V teh okoliščinah je zato poseg v odmerno odločbo po nadzorstveni pravici utemeljen tudi, če v njej niso ugotovljena vsa dejstva, ki tvorijo dejansko stanje in vodijo do uporabe pravilnega materialnega prava oziroma, ko bi se za to, da bi se materialno pravo pravilno uporabilo, posamezna dejstva morala šele ugotoviti. Gre namreč za primer, ko teža kršitve materialnega prava narekuje uporabo izrednega pravnega sredstva tudi, če bi bilo na tej podlagi šele treba dopolniti ugotovitve dejanskega stanja. Zato je napačno toženkino stališče, da standard očitnosti kršitve materialnega prava v konkretni zadevi ni podan, ker kršitev ni neposredno razvidna iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v odmerni odločbi.