462
V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnica v letu 2016 prejemala iz Nemčije dohodke od dveh izplačevalcev. Sporna pa je pravna narava teh dohodkov. Tožnica meni, da gre za odškodnino, ki ne zapade obdavčitvi z dohodnino (5. točka 27. člena ZDoh-2), toženka pa meni, da gre za pokojnino, ki jo je potrebno obdavčiti z dohodnino. Po mnenju sodišča je v obravnavanem primeru davčni organ ugotovil pravilno pravno naravo obravnavanih prejemkov tožnice in pravilno pravno podlago za obračun akontacije dohodnine, ko je presodil, da imajo obravnavani prejemki pravno naravo pokojnine in ne odškodnine, kot to trdi tožnica.
342
Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da so v obravnavanem primeru obstajali objektivni elementi, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da ne gre za običajno poslovno prakso, pa kljub temu ni izvedel dodatnih preverjanj, na podlagi katerih bi se prepričal, da transakcija ni povezana z zlorabo oziroma goljufijo sistema DDV. Na navedeno kaže nižja razlika v ceni, dosežena s prodajo predmetnega blaga, gotovinska nakazila na transakcijski račun tožnika s strani fizičnih oseb, način poslovanja, v okviru katerega je bila koruza iz ... na Madžarskem prepeljana v ..., nato pa še isti dan v isti smeri in isti količini nazaj v druge madžarske kraje.
36
Po ustaljeni sodni praksi SEU je davčni organ tisti, ki mora pravno zadostno dokazati objektivne elemente, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je davčni zavezanec storil goljufijo na področju DDV ali da je vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, navedena v utemeljitev pravice do oprostitve, povezana s takšno goljufijo.
366
Obravnavani DPN je bil odmerjen na podlagi prodajne pogodbe, s katero je tožnica 12. 2. 2016 prodala predmetno nepremičnino kupcema B.B. in C.C. Iz navedenega izhaja, da gre za isto nepremičnino in istega prodajalca (kot leta 2009), razlikuje pa se kupec in znesek pogodbeno dogovorjene kupnine in s tem tudi davčna osnova. Tako ne gre za enako dejansko in pravno stanje, kot to zmotno navaja tožnica. Tudi po presoji sodišča v danem primeru ni prišlo do dvakratne obdavčitve davčnega zavezanca istega prometa in iste nepremičnine na podlagi istega posla.
1063
Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.
546
Če že iz obrazložitve izpodbijanih sklepov ni v zadostni meri razvidno, kateri akt države prosilke je podlaga za njuno izdajo, pa je to razvidno iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje. Da je to povsem jasno tožniku, nenazadnje izhaja že iz pritožbe. Že iz navedb samega tožnika tudi sledi, da gre pri aktu države prosilke za nemško davčno odločbo, in torej tožnik prihaja sam s sabo v nasprotje, ko trdi, da zadeva ne sodi v postopek davčne izvršbe, temveč v sodno pristojnost in s tem uveljavlja ničnost izpodbijanih sklepov. Prav tako ni skladna s spisi tožbena trditev, da davčni organ ni navedel dejanske podlage za uporabo določb ZDavP-2, ki se nanašajo na zavarovanje oziroma na izpolnjevanje pogojev za izdajo izpodbijanih sklepov. Razmeroma skromni so njegovi zaključki, ki pa jih ustrezno dopolni organ druge stopnje in tudi hkrati odgovori na pritožbo, kar vse omogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Tožnik ne more...
128
Davčni organ je izdal izpodbijani sklep o začasnem zavarovanju davčne obveznosti poroku davčnega dolžnika, kar izhaja iz navedb v obrazložitvi odločbe pritožbenega organa, ki se sklicuje na prvi odstavek 148. člena ZDavP-2. Na podlagi prvega odstavka 148. člena ZDavP-2, ki ureja poroštvo, se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se ta izterja iz premoženja povezanih oseb, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne pridobile od dolžnika v letu oziroma, po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Davek se lahko izterja tudi od druge osebe, na katero je bila prenesena dejavnost dolžnika izven statusnega preoblikovanja z namenom, da bi se dolžnik izognil plačilu davka. Glede na navedeno zakonsko opredelitev pa mora v konkretnem primeru davčni organ pred izdajo začasnega sklepa o zavarovanju davčne obveznosti ugotoviti ali so v konkretni zadevi izpolnjeni zakonsko...
337
Zgolj ugoden razplet zadeve še ne pomeni, da lahko tožnik zahteva povračilo stroškov postopka. Dejstvo je namreč, in to nesporno, da do omenjenega ugodnega razpleta ni prišlo na podlagi tožnikovih vlog in v postopku, ki je tekel na njihovi podlagi. Do odprave sklepa o zavarovanju je prišlo na podlagi vloge glavnega zavezanca in s tem v drugem postopku. Ta je imel sicer isti cilj, ki ga s svojimi vlogami tudi dosegel. Pri čemer se učinki odprave nedvomno raztezajo tudi na tožnikov položaj. Še vedno pa mu ne dajejo položaja tistega zavezanca, ki je dosegel ugodno rešitev zadeve in s tem položaj zavezanca iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki je upravičen do povračila stroškov postopka.
307
Tožnica od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je bil odpravljen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi toženka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev toženke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena.
25
Tožnik ima v načelu prav, da premoženjska korist, ki jo posameznik pridobi s kaznivim dejanjem oziroma kot posledico kaznivega dejanja, ni njegov dohodek v smislu določb ZDoh-2 in kot taka ni predmet obdavčitve z dohodnino. Vendar gre pri navedenem za ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Kršitev materialnega prava pa ni ničnostni razlog po določbah ZUP, kot je tožniku pravilno pojasnila že toženka, zato bi se lahko uporabil kot podlaga za izrek ničnosti odločbe zgolj v primeru, če bi tak razlog navedel področni zakon.