41
Zastaranje, ki ga ugovarja tožnica ni podano, saj je bil tek zastaranja pravice do odmere davka prvič pretrgan 12. 4. 2018, nato še 30. 9. 2019, ko je davčni organ tožnico ponovno pozval, naj davčno napoved dopolni in ne, kot navaja tožnica, šele z izdajo zapisnika 13. 5. 2020.
342
Dokazno breme glede izpolnitve pogojev za davčno oprostitev je na davčnem zavezancu, ne glede na to, da izpolnjevanje teh pogojev v konkretnem primeru preverja davčni organ v postopku DIN. Vrsta postopka namreč ne spreminja dejstva, da oprostitev zmanjšuje davčno obveznost, ki je predmet nadzora. Ker pa je po dejanskih ugotovitvah, bilo obravnavano blago iz Slovenije odpeljano s strani kupca oziroma druge osebe za kupčev račun (in ne tožnika), sta z vidika dokazovanja v konkretnem primeru relevantni določbi drugega in tretjega odstavka 79. člena PZDDV-1. Odločilno v obravnavani zadevi je, da je na tožniku, da z dopustnimi dokaznimi sredstvi, glede na okoliščine tega primera, nesporno dokaže, da je obravnavano blago fizično zapustilo Slovenijo.
48
Sodišče sodi, da je tudi strošek transporta blaga do prevzemnega mesta, vključno s stroški plačila blaga na prevzemnem mestu, mogoče šteti za strošek dostave, kar v upravnem postopku in tožbi uveljavlja tožnica.
366
Ni sporno, da je lastnik poslovnih prostorov tožnik, in ne družbi, katerima je tožnik oddal te prostore v najem in ki sta po navedbah tožnika v te prostore investirali. Zato je subjekt naložitve obveznosti oziroma davčni zavezanec po ZDO lahko le tožnik.
920
Prvostopenjski organ je pri pregledu obračuna davka od dohodkov pravnih oseb ugotovil posebne okoliščine v zvezi s knjiženjem odhodkov, zaradi katerih obstaja dvom, ali predložene listine (opcijske pogodbe) kot podlaga za knjiženje in opravljena knjiženja izkazujejo resnično vsebino poslovnih dogodkov, pomembnih za obdavčenje. Zato je zahteval od tožnika, da izkaže ekonomski namen obravnavanih poslov in torej njihovo zatrjevano vsebino. S tem je bilo na tožniku breme, da za svoje trditve predloži dokaze. Ker tega ni uspel storiti, je prvostopenjski oran utemeljeno zaključil, da so bili obravnavani pravni posli (opcijske pogodbe) navidezni, ter na tej podlagi ugotovil ter naložil v plačilo (povečano oziroma ugotovljeno) davčno obveznost.
508
Ni dokazano, da so zaračunane storitve dejansko opravili drugi davčni zavezanci oziroma njihovi zaposleni in s tem tudi ne, da so podatki o obsegu in vrsti opravljenih storitev na računih, ki sta jih izstavili družbi A. in B. in s tem podatki, ki jih mora obvezno vsebovati račun za uveljavljanje odbitka DDV, resnični.
Pomanjkanje spremljajoče dokumentacije prav pri omenjenih družbah (in za razliko od ostalih podizvajalcev), ni naključno, oziroma bi za kaj takega moral obstajati posebej utemeljen razlog, ki ga tožeča stranka ni uspela navesti. Čim pa je podano aktivno ravnanje tožeče stranke oziroma vsaj njena vednost v tej zvezi (o tem, da se listin ne sestavlja oziroma se jih, ko so in kakršne so, zamolči ali odstrani), pa je že podana tudi vednost tožeče stranke oziroma vsaj njena obveznost, da ve, da podatki v računih niso resnični in torej da gre pri izdanih računih za zlorabo sistema DDV oziroma za davčno goljufijo. Da je bila seznanjena s poslovanjem...
827
Zaključek o (ne)potrebnosti navedenega odhodka po 29. členu ZDDPO-2, ni nesporno ugotovljen. Navedeni zaključek temelji zgolj na ugotovitvi, da tožnica (na podlagi navedene študije) ni pridobila posla za ruski trg, do ostalih tožničinih ugovorov, s katerimi tožnica utemeljuje potrebnost prizadevanja (in s tem predmetne študije) za namene, da v prihodnosti prodre na ruski trg in s tem povezanih dokaznih predlogov, pa se davčni organ po presoji sodišča ni zadostno opredelil, zaradi česar dejansko stanje v tem delu po presoji sodišča ni popolno ugotovljeno. Na podlagi povedanega v predmetni zadevi po presoji sodišča ni mogoče brez dvomov sprejeti zaključka davčnega organa, da sporni odhodek ni bil potreben za pridobitev tožničinih prihodkov in da torej ne izpolnjuje materialnopravnega pogoja za davčno priznanje iz 29. člena ZDDPO-2.
378
Pritožba je bila vložena drugič in je bila glede vsebine in pritožbenih navedb v bistvenem enaka pritožbi zoper sklep z dne 20. 6. 2013. Ob vložitvi prve pritožbe je tožena stranka upoštevala tožnikovo angažiranje v pritožbi glede ureditve odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, ki po takratni ureditvi ni bila v skladu z Ustavo RS, zaradi kršitve načela zakonitosti, pravne varnosti in kršitve enakosti pred zakonom in priznala vse priglašene stroške tožeče stranke. Glede na vložitev nove pritožbe z bistveno enako vsebino, po mnenju sodišča pravični preudarek ne nasprotuje uporabi količnika 1,0, pri čemer tudi v novi pritožbi uporaba tujih pravnih virov ni bila potrebna, prav tako tudi ne posebno strokovno znanje z izvenpravnih področij oziroma pravno specialistično znanje ali tuj jezik, ki bi utemeljeval uporabo višjega količnika nagrade.
985
Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja. Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe...
376
Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja. Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe...