47
Preko formalnopravne prodaje poslovnih deležev in ob sodelovanju prav za ta namen ustanovljene tožeče stranke, ki so jo lastniško in upravljalsko obvladovali, so družbeniki družbe A. ustvarili shemo, ki jim je omogočila neobdavčeno izplačilo dobička in s tem dosegli davčno ugodnost, ki nasprotuje cilju, ki ga zasleduje davčna zakonodaja.
46
Tožnik je od dveh svojih družbenikov po Pogodbi o odsvojitvi poslovnih deležev odkupil dva poslovna deleža in za deleža v letu 2017 izplačal kupnino v znesku 770.000,00 EUR. Šlo je torej za eno prodajo vsakega družbenika družbi, pravne in ekonomske posledice, predvidene za nakup lastnih deležev, pa so tudi dejansko in obenem nesporno nastale, saj je tožnik pridobil lastna poslovna deleža, družbenika pa pravico do izplačila kupnine. Čeprav je mogoče pritrditi razlogom v izpodbijani odločbi in toženi stranki, da tudi po sklenitvi spornega pravnega posla v družbi tožnika ni prišlo do bistvenih sprememb v razmerju med tožnikom in družbenikoma, nakup lastnega poslovnega deleža sam po sebi ni vsebinsko prazen, umeten pravni konstrukt, ki bi lahko vodil do uporabe četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2.
325
Bistven razlog, zaradi katerega davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka DDV po obravnavanih računih (s prilogami) je bil, da so bili obravnavani računi s prilogami (pogodba o poslovnem sodelovanju tožnika z družbo B., kopije dobavnic, računalniški izpis naročilnic) nepopolni do takšne mere, da niso omogočili ugotovitve vrste in obsega opravljenih dobav oz. storitev, ter je bil posledično davčnemu organu onemogočen nadzor nad pravilnostjo pobiranja davkov. Obravnavani računi pa se tudi ne sklicujejo na nobene spremljajoče listine. Zaporedne številke navedene na računalniško izpisanih in naknadno predloženih naročilnicah se razlikujejo od zaporednih številk, ki jih je tožnik v obravnavanem obdobju izdal drugim dobaviteljem, ki si sledijo v strogem zaporedju. Tudi po presoji sodišča obravnavani računi in priloge k tem računom ne vsebujejo niti minimalnih formalnih pogojev potrebnih za identifikacijo vrste in obsega opravljenih storitev.
343
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožnici.
409
Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, v konkretnem primeru prispevkov, in kar pomeni, da niso bile predmet odpusta po sklepu o odpustu obveznosti in jih davčni organ z izpodbijanim sklepom utemeljeno terja od tožnice.
860
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že po samem zakonu, so torej neutemeljene, obenem pa so glede na citirano zakonsko ureditev neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je rok, v katerem se opravi priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, procesne narave in da ni prekluziven.
485
Iz davčnih evidenc je razvidno, da je bil tožnik na podlagi Zakona o dohodnini do 5. 5. 2016 rezident Republike Slovenije, saj je imel uradno prijavljeno bivališče v Sloveniji. Rezident Slovenije je na podlagi 5. člena ZDoh-2 zavezan za plačilo dohodnine od vseh dohodkov, ki imajo vir v Republiki Sloveniji in od vseh dohodkov, ki imajo vir izven Slovenije. Tožnik je predložil dokazilo, da se šteje tudi za rezidenta Srbije po nacionalni zakonodaji. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik pri izplačevalcu dohodka zaposlen kot član uprave družbe A. d.d., zaradi česar je treba njegove dohodke obravnavati v skladu s 16. členom KIDO.
362
V konkretnem primeru ob podaji prošnje tožnica ni bila niti na obrazcu za vložitev prošnje niti mimo obrazca obveščena o tem, da mora utemeljiti razumnost oziroma verjeten izgled za uspeh v sodnem postopku. Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožnica samoiniciativno v rubriko pod opombami dopisala: "isto kot zadnjič", da naj prvostopenjski organ in drugostopenjski organ najprej sledita sklepu sodišča v zadevi In 1539/2010 in da naj zato umaknejo izvršbo. Kljub tej navedbi tožnice v prošnji pa tožena stranka tega sklepa sodišča niti ni po vsebini obravnavala v oceni o očitni nerazumnosti prošnje z vidika izgledov za uspeh. Ker tožnica v tožbi uveljavlja prav ta ugovor, je procesna napaka glede pravice do izjave tožnice v upravnem postopku, ki sicer ni absolutna pravica, in je v njo dopustno poseči, če je to v skladu z načelom sorazmernosti, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve.
326
Pravilno je stališče prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, da pravno sredstvo zoper izvršilni naslov države prosilke v zaprošeni državi ni dovoljeno. Vendar pa bi bila dolžnost davčnega organa, da bi tožnico, ki izpodbija veljavnost vročitve izvršilnih naslovov, ki so podlaga zaprošene izterjave, obvestil, da mora pravo sredstvo, s katero uveljavlja nepravilnost vročitve izvršilnih naslovov, vložiti pri pristojnem organu države članice prosilke v skladu z veljavnimi zakonom v navedeni državi. Navedeno izhaja tudi iz drugega odstavka 240. člena ZDavP-2, ki določa, da v primeru, če upravičena oseba pravno sredstvo iz prejšnjega odstavka vloži, jo pristojni organ obvesti, da mora pravno sredstvo vložiti pri pristojnem organu prosilke.
31
Pprava, ekonomska vsebina poslovanja med tožnikom, A. in B. ter C. je bila takšna, da je bil dejansko tožnik tisti, ki je dajal vir sredstev za potrošniško kreditiranje, ki sta ga izvajala A. in B., prav tako pa je bil tožnik tisti, ki je obvladoval vrnjena sredstva iz naslova teh potrošniških kreditov, vključno z njihovimi pripadki, pri čemer je glavnice pobotal, obresti pa uporabil za financiranje nadaljnjega kreditiranja. Družba C. kot prevzemnik terjatev in upnik iz omenjenih kreditnih razmerij sredstev (obresti) ni prejemala, družbi A. in B. kot primarna kreditorja pa nista posojali svojih sredstev in tudi nista prejeli kupnine za odstopljene terjatve (v višini glavnic). Torej je bil tožnik dejanski beneficiar prihodkov iz naslova danih potrošniških kreditov, ti prihodki pa so obsegali obresti po omenjenih kreditih. Zato je bilo treba te obresti na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 te obdavčiti pri tožniku, ne pa pri prej omenjenih družbah.