386
V obravnavani zadevi je davčni organ zaključil, da pri tožniku obstoja sum zlorabe identifikacije za namene DDV oziroma je zaključil, da je tožnik identifikacijo za namene DDV uporabljal tako, da je drugim davčnim zavezancem neupravičeno omogočal odbitek DDV, zaradi česar je odločil, da tožniku preneha identifikacija za namene DDV. Vendar pa po presoji sodišča davčni organ ni zadostno izkazal objektivnih elementov na strani tožnika, kot resnih pokazateljev, da na strani tožnika obstoja tveganje utaje. Utemeljeni so namreč tožnikovi ugovori, da ne more biti objektivno odgovoren za nezakonitosti in nepravilnosti, ki jih storijo drugi davčni zavezanci.
42
Ob upoštevanju razlogov odločbe Ustavnega sodišča in njene obvezne narave je mogoče ugotoviti, da je tudi Odlok začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji v neskladju z 49. členom in prvim odstavkom 74. člena URS, zato ne more biti podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa iz tretje alineje 16. člena ZZUOOP. Tudi Odlok je bil namreč sprejet na podlagi neustavne 4. točke prvega odstavka 39. člena ZNB, v času odločanja sodišča pa je že prenehal veljati. Sodišče mora zato navedeno odločbo Ustavnega sodišča upoštevati tako, da z uporabo instituta exceptio illegalis odkloni uporabo Odloka v konkretni zadevi, kar posledično pomeni, da mora spregledati veljavnost 1. in 5. člena Odloka, ki določata materialnopravno podlago za izrek izpodbijanega inšpekcijskega ukrepa.
10
V času izdaje izpodbijanega sklepa so bili izpolnjeni pogoji za začetek izvršbe, saj je plačilni nalog postal izvršljiv 4. 8. 2021, tožnik pa do dneva izdaje sklepa o izvršbi svojih obveznosti ni poravnal (da bi svoje obveznosti poravnal tožnik ne zatrjuje niti v tožbi). Sklep o izvršbi ima tudi vse obvezne sestavine po ZDavP-2.
Slabe finančne in socialne razmere pa tudi ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
44
Ta status je veljal že na podlagi samega zakona (ex lege), zato so na dan uveljavitve ZDOsk vse osebe, ki so izpolnjevale pogoj iz 51. člena ZDOsk, pridobile tudi lastnost zavarovane osebe po tem zakonu. Ta lastnost pa v nobeni določbi ZDOsk ni pogojevana s plačilom prispevka za DO. ZDOsk je veljal od 18. 12. 2021 do 2. 8. 2023, uporabljal pa se je od 18. 1. 2022 do 2. 8. 2023. Dejstvo, da sistem zavarovanja v praksi ni zaživel, za vprašanje statusa zavarovane osebe po 51. členu ZDOsk ni relevantno, saj je ta status veljal ex lege, to je na podlagi samega zakona.
Toženka je v odgovoru na tožbo, po presoji sodišča, razumno pojasnila povezanost potreb po zdravstvenih storitvah z DO in da zagotovljena DO zmanjšuje potrebo starejših po določenih zdravstvenih storitvah, saj se le - te izvajajo v okviru DO oziroma je z DO za starejše ustrezno poskrbljeno. Zato sodišče ne sledi tožniku v zatrjevanju, da vezanost statusa zavarovane osebe za DO s statusom zavarovanca...
327
Za odločitev je bistveno, da je v konkretnem primeru prišlo do prometa nepremičnin, to je do odplačnega prenosa lastninske pravice na nepremičnini po 3. členu ZDPN-2. Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini gre po presoji sodišča in po ustaljeni sodni praksi tudi pri prometu nepremičnin v izvršilnem postopku, kjer dolžnik, v konkretnem primeru tožnik, nastopa smiselno kot prodajalec nepremičnine.
766
Obnova postopka ni možna, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek in novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov. Sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-133/2013 oziroma U-I-125/2014 in pravne posledice, ki sta jih prinesli, tako ne more predstavljati veljavnega obnovitvenega razloga iz prvega odstavka 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2.
393
Obnova postopka ni možna, ker je bil pozneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Prav tako ni možna obnova postopka zaradi dejstev, ki so nastala po tem, ko je bila v postopku že izdana odločba. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek in novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov. Sklicevanje na odločbi Ustavnega sodišča U-I-133/2013 oziroma U-I-125/2014 in pravne posledice, ki sta jih prinesli, tako ne more predstavljati veljavnega obnovitvenega razloga iz prvega odstavka 260. člena ZUP oziroma 89. člena ZDavP-2.
67
Po presoji sodišča je toženka pravilno uporabilo materialno pravo, konkretno 1. točko tar. št. 33 OT. Ta določa, da se nagrada za sestavo predloga za začetek prisilne poravnave ter za uvedbo stečaja in ugovor zoper predlog za začetek stečajnega postopka odmeri po 1. točki tar. št. 18 OT ob upoštevanju vrednosti oziroma zneska, za katerega je dolžnik prezadolžen. V skladu s sodno prakso je treba s prezadolženostjo iz prve alineje 1. točke tar. št. 33 OT razumeti prezadolženost v smislu terjatve konkretnega upnika in ne celotnega dolga.
501
Davčni organ je nepravilno pravno kvalificiral in ovrednotil kot dohodke iz delovnega razmerja, kot to določa 37. člen ZDoh-2, dohodke, ki jih je tožnik izplačeval radiološki inženirki specialistki organizirani kot s.p., ki je bila zaposlena pri tožniku, na podlagi pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe. Glede na dejanske okoliščine, ki jih je v zvezi s prejemki pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke ugotovil davčni organ, je po presoji sodišča treba tudi te dohodke davčno obravnavati po ekonomski vsebini. Vendar bi pa po presoji sodišča opredelitev teh dohodkov kot dohodkov iz delovnega razmerja pomenila različno obravnavanje zdravnikov in zdravstvenih delavcev in ni utemeljenega razloga za to, da bi se obdavčitev „dodatnih“ dohodkov pri tožniku zaposlene zdravstvene delavke razlikovala od obdavčitve dohodkov, ki pri tožniku niso bili zaposleni. Davčni organ je dohodke radiološke inženirke specialistke, zaposlene pri tožniku,...
44
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen...