Storitve: davčno in poslovno svetovanje.

četrtek, 01. februar 2024 | 0 | Št. ogledov 54 Kategorije: Home sodna praksa, Taxin - Davčno in poslovno svetovanje (Derganc Franc), Taxin (mag. Franc Derganc) - Strokovni in drugi članki o davkih TAGS:

 

Slovenska Ustava določa, da ima slehernik (torej tudi plačnik davkov) pravico do enakosti pred zakonom  (14. člen), do lastnine (33 člen) in do enake obravnave oz. do enakega varstva pravic (22. člen). Prav tako Ustava jasno določa, da ima »država« pravico »odvzeti« sorazmerni del lastnine plačniku davkov, če gre za t.i. financiranje skupno-dogovorjenih zadev. Javna dajatev je namreč sorazmerni poseg v lastnino posameznika in iz navedene definicije lahko zaključimo, da so plačniki davkov (kot to določa USTAVA), zgolj osebe, ki plačajo javne dajatve, uvedene na podlagi ZAKONA (147. člen). Izredno pomemben del »pravic plačnikov davkov« je tudi sorazmernost posega v zasebnost, kar pri nas ureja 35. člen Ustave RS.

V t.i. »anglosaksonskih« deželah imajo pravice plačnikov davkov zapisane v Ustavah, ki povedo, da ima vsakdo ima pravico do življenja, svobode in osebne varnosti ter pravico ne biti »depriviligiran«, razen v skladu z načeli temeljne pravičnosti oz., da ima vsakdo ima pravico do zaščite pred neutemeljeno preiskavo ali zasegom (primer utemeljitve pravic plačnikov davkov v Kanadi).

Kot je razvidno iz zgoraj navedene primerjalne analize, so pravice plačnikov davkov, tudi v Sloveniji, zadovoljivo varovane v najvišjem aktu, težava pa je v »realizaciji pravic«, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

 

 

Preden »zagrizemo« v temelje pravic plačnikov davkov v Sloveniji, moramo definirati tudi t.i. poštenost obdavčitve (oz. davčno pravičnost[1]), saj navedeni pojem zajema, praktično vse pravice, kot so zapisane v t.i. Kodeksih pravic plačnikov davkov, ki so jih uvedle že preko 120 držav. Gre za t.i. mehko pravo, ki je namenjeno predvsem informiranju javnosti (plačnike davkov) o pravicah, ki so povezane z obveznostmi slehernega plačnika v sleherni državi. Pravice plačnikov davkov je potrebno varovati zato, ker sicer plačnik davkov ne more ustrezno, uspešno, izvajati tudi svojih obveznosti do države. Pravice so zato, da se obveznosti sploh lahko – izpolnjujejo!

 

Vrhovno sodišče (X Ips 63/2017 z dne 6.7.2017) je »davčno pravičnost«, podrobneje opredelilo na naslednji način:

Točka 17. Taka razlaga zakona je tudi v skladu s temeljnimi načeli davčnega prava in ustavnimi načeli. Na davčnem področju pomeni načelo davčne pravičnosti oziroma načelo enakomerne porazdelitve davčnega bremena med davčne zavezance izpeljavo ustavnega načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustave).

Uresničevanje tega načela pomeni tudi upoštevanje neenakega položaja davčnih zavezancev in oblikovanje temu primerne ureditve, ki zagotavlja njihovo ustrezno različno obravnavo.

Pri tem pa je pomembno, da mora biti izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom urejanja.

Bistveni del zagotavljanja davčne pravičnosti pa je tudi načelo doslednosti, ki ob pravno utemeljeni enakosti (oziroma različnosti) obdavčenja na abstraktni ravni normiranja zagotavlja tudi temu skladen dejanski učinek davčne obremenitve in ki se mora odražati (tudi) skozi določnost zakonskih norm, ki primerjajo ali razlikujejo, kar omogoča njihovo nearbitrarno uporabov vsakem posamičnem primeru odmere davka

 

Vrhovno sodišče je pomembno začrtalo pot graditve t.i. poštenega davčnega sistema pri nas. Poudarilo je, da morajo vsi organi, ki »pobirajo in določajo« javne dajatve, izvajati svoja pooblastil skladno z načelom enakosti pred zakonom. Kar pa vključuje tudi t.i. nearbitrarno izvajanje pooblastil.

V člankih, kjer razmišljam o nujnosti uvedbe Kodeksa za plačnike davkov pri nas sem opredelil t.i. pošten davčni sistem, kot sistem, kjer:

1. Velja enakost pred zakonom (materialno pravno in postopkovno pravno),
2. Kjer delujejo etični, strokovni in odgovorni davčni posredniki ter
3. Delujejo vse osebe z javnimi pooblastili INTEGRITETNO, kot to določa 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije.

Vrhovno sodišče se je pri definiciji »pravičnosti pri obdavčitvi« omejilo na vidik »zakonodajalca« (enakost pred zakonom na nivoju davčne zakonodaje) oz. vidik »izvršilne veje oblasti« (nearbitrarno izvajanje pooblastil oz. zakona). Žal pa še nimamo sodb, ki bi jasno poudarilo tudi vidi t.i. gospodarnega trošenja sredstev, ki so bila »odvzeta« plačnikom davkov.

V tuji literaturi, predvsem tisti, ki preučuje ukrepe za znižanje sive ekonomije (ki je kvantitativni pokazatelj t.i. neenakosti pred zakonom) pa lahko zasledimo, da je integritetno delovanje javnih organov ključ tudi za zniževanje sive ekonomije in s tem povezanimi »utajami davkov«. Stroka je našla jasno povezavo med višino sive ekonomije in neintegritetnim delovanjem oseb z javnimi pooblastili.

Nižja kot je integriteta oseb z javnimi pooblastili, višja je siva ekonomija! Zato svetujem, da se KPK okrepi (obvezna uporaba in uvedba STANDARDOV za vse organe, ki bi preprečevali korupcijo, obvezna revizijska sled pri nabavah, nakupih, pri nastajanju zakonodaje, uvedba sankcije ničnosti – tudi za primer kadrovske korupcije itd.) – in ne »ugasne«, kot nekateri napovedujejo.

 

Če želimo pošten davčni sistem oz. če želimo pravičnost pri obdavčitvi, potem je jasno, da mora izvršilna veja oblasti pri nas sprejeti ukrepe, ki bodo naslovili na vse tri elemente, ki ključno so kreirajo pravičnost na področju obdavčitve pri nas.

Tuja literatura in predvsem tuja stroka je enotna in jasna. Davki so nujno zlo, ki so neizogibni, če želimo živeti socialno-koherentno in pravično življenje, zato pa morajo porabniki javnega denarja, z davki ravnati – uspešno, gospodarno in integriteto.

Osebno ocenjujem (in se veselim nasprotnih strokovnih argumentov), da Slovenija potrebuje izključno in samo – IZGRADNJO POŠTENEGA DAVČNEGA SISTEMA (odpravo neustavnih postopkov, popravek materialnih predpisov, ki neenako obravnavajo enake primere, uvedba etičnih davčnih posrednikov, zagotovitev integritetnega trošenja javnega denarja itd.).

Ko ga izgradimo (pošten davčni sistem), bomo lahko ugotovili, da bodo izzvenele vse nelogičnosti trenutnega davčnega sistema (večkratno plačevanje prispevkov, pa do storitev ne pridemo….), ki sem jih podrobno opisal v sestavku »Zakaj se slabo počutimo III«.

Seveda pa je zgoraj navedeno reformo mogoče izvesti, ne prej, kot v 10-tih letih. Verjetno sem celo nekoliko »preoptimističen«.

 

 

Avtor: mag. Franc Derganc, www.modro-poslovanje.si

Priloge